Pred dnevi sva bila z Erikom na igralih, kjer sta bili tudi punčki, stari približno osem let. Recimo jima Ana in Maja (imeni sta izmišljeni). Maji v šoli najbrž rečejo prekla, ker je zelo suha, Ana je normalne (suhe) postave. Ana je na igrala prišla skupaj z babico, Maja je bila sama. Maja je delala kolesa po igrišču, Ana ji je sledila … Prvi poskus je bil neuspešen. Kolo ni bilo popolno, pristala je na tleh. Babica je takoj vskočila »Ne delaj tega, da se ne boš polomila. Maja to lahko dela, ker je suha, ti pa ne moreš.« Manj kot pol ure smo bili skupaj na igralih, pa sem besede, podobne tem, slišala vsaj 10x. »Ona je suha in ona to zmore.« Seveda to ni bilo dovolj. Anina babica je občudovala Majo, kako je delala kolesa enega za drugim, kako je naredila špago itd. »Maja, koliko kilogramov pa imaš ti?« Majin odgovor me je pravzaprav še najbolj razveselil: »Ne vem, ker se ne tehtam.«

Res težko sem bila tiho, je pa v meni vrelo. Resno? Resno??? Osemletno punčko, ki sploh nima odvečnih kilogramov, ampak čisto normalno postavo, obremenjuješ s kilogrami in ji govoriš, da zmore manj kot njena zelo suha prijateljica. In potem bo odrasla v zafrustrirano žensko s tisoč in enim problemom in totalno uničeno samopodobo. Takrat bodo seveda krivi vsi, samo babica ne.

Odkar imam tudi sama otroka, sem ful občutljiva pri takih temah, ko vidim, da otrok trpi. Tokrat mi je šlo kar na jok, ko sem razmišljala o tem, kako se počuti Ana. Totalno nespoštovanje s strani babice, samo zato, ker ni tako zelo suha kot njena prijateljica. Iskala je potrditev. »A ne, babi, da tudi jaz znam narediti kolo. A ne, babi, zdaj sem zanalašč padla, da sem pokazala, kako je to, ampak tudi jaz znam narediti tako lepo kolo kot Maja.« Joj, punčka zlata, objela bi te in ti povedala, da si čudovita – točno taka, kot si. Ja, zmoreš tudi ti, samo dovolj vaje rabiš. Tudi Maja ni kar takoj obvladala vsega tega, ampak je vadila, vadila, vadila …

Tole je tema, ki se me tudi osebno dotika. Nikoli nisem bila suha, vedno sem bila zaznamovana z »ta-debela«. Seveda to izvira že iz družine, iz težav, ki jih je s kilogrami imela moja mami. Svoje frustracije je prenesla name in sem bila že od malega obkrožena z dietami, debatami o kilogramih, slabo voljo pred ogledalom itd. O tem sva veliko govorili, zato to tudi upam pisati javno, hehe. Ne zamerim ji, ker verjamem, da je delala tako, kot je sama v tisti situaciji verjela, da je prav. Jaz bi ravnala drugače. In upam, da bom pri svojih otrocih dejansko znala ravnati drugače.

Jaz sem odraščala kot nesamozavestna, kot tista, ki je bila zadnja na šolskem krosu, tista, ki si ni upala niti pomisliti, da bi bila sposobna narediti kolo, preval, špago … Dolgo je trajalo, da sem se sprejela takšno kot sem. Na samozavesti sem pridobila šele okrog 20. leta. In potem se je zgodilo, da se mi je mami čudila, od kje moja samozavest, kako sem lahko tako zadovoljna sama s sabo. Odgovora nimam. Od kje sem črpala, ne vem. Najbrž se ni zgodilo čez noč.

Zdaj sem zadovoljna in samozavestna. Ja, srečna bi bila z manj kilogrami, ampak niti slučajno se ne bom zatekala k dietam, ker vanje preprosto ne verjamem. Živim tako kot mi odgovarja in vesela sem, da sem zdrava, čeprav imam odvečne kilograme. Veliko njih 🙂

Želela bi si, da se otrok ne bi obremenjevalo s številkami na tehtnici. Pa se v resnici začne že pri rojstvu. A je res važno, ali ima otrok 2800 g ali 4800 g? Meni je bolj važno, da je zdrav. Živčna postanem ob izjavah »o, ta je pa kr bucko«. Ja in, če je bucko? Najbolje, da že pri dojenčku začnemo komplicirati, »da ne bo predebel«.

Prepričana sem, da gre tako: manj obremenjevanja, manj kilogramov. Več obremenjevanja pomeni več stresa in kilogrami samo naraščajo. Manj kot boš otroku težil, kaj lahko (jé) in kaj ne, manj bo obremenjen s hrano. Če bodo sladkarije prepovedane, bodo še bolj privlačne. Če bo prehrana uravnotežena in če hrana ne bo glavna debata v družini, pa je več možnosti, da bo otrok izbiral pametno. In ne zavirajmo jih pri gibanju. Dati jim moramo svobodo. Če ga bom ves čas lovila in se kot malo nora ponavljala »pazi, padel boš!«, potem se ne bo nikoli naučil pasti, plezati, skakati, delati kolesa, prevala, špage in še česa. Zaupajmo jim. Oni zmorejo. Če so čisto suhi ali če imajo kak kilogram viška. In spodbujajmo jih. Potrebujejo našo podporo.

In še to. Radi se imejte! Čudoviti ste točno taki, kakršni ste!