Gostim mamico V. Š., ki svoji hčerki trenutno uvaja hrano in bo v naslednjih tednih z nami delila svojo izkušnjo.

Sofia je znake pripravljenosti za okušanje hrane kazala že pred dopolnjenim šestim mesecem. Kave za mizo nisem več mogla v miru spiti, pa tudi kaj hitro bi ostala brez rogljička za zajtrk. Ja nič, bo treba počasi začeti, sem si rekla.

Priprava na uvajanje

Bolj kot se je bližalo uvajanje hrane pri Sofii, vse več sem prebirala članke in knjige ter poslušala različne videoposnetke na to temo. Informacij je zares ogromno. Na koncu je tehtnica prevesila na stran BLW metode ali hranjenje na otrokovo pobudo.

Zakaj pa ravno BLW metoda in ne kašice? Predvsem me je prepričalo to, da dojenček sam raziskuje nove teksture in okuse, sam kontrolira vnos hrane ter jé skupaj z družino. Najbolj mi je všeč ta svoboda, ki jo omogočimo našemu dojenčku. Neprecenljivo.

Seveda sem dobila veliko komentarjev, češ, raje ji daj kašice, se bo bolj najedla, ali pa, te ni strah, da bi se zadavila s koščki. Na začetku, še pred uvajanjem in preden sem raziskovala, me je bilo strah, priznam. Vendar sem na to temo veliko prebrala, si pogledala posnetke dojenčkov, ki se jim sproži gag refleks in navsezadnje tudi ponovila prvo pomoč pri zadušitvi. Moj zaključek je, da je dojenčkom enostavno potrebno zaupati, kar je pokazala tudi praksa. Ampak več o tem morda kdaj drugič.

Začetki uvajanja

Torej, Sofia je malo pred šestim mesecem bila skoraj popolnoma pripravljena za prve poskuse hranjenja, edina ovira je bila samostojno sedenje, ki ga ni še obvladala. Ampak vseeno sem se odločila začeti, sem jo pa na začetku hranila v svojem naročju. V samo pustolovščino sem zakorakala popolnoma brez pričakovanj in ciljev, saj sem se zavedala, da je potreben čas, da se hčerkica sploh navadi na nove teksure in okuse, in ne bo že drugi dan uvajanja pojedla 200g obroka. Prva zelenjava, ki sem ji jo ponudila, je bila bučka, klasika. Če bi zavrtela čas nazaj, bi definitivno izbrala kakšno sezonsko zelenjavo, v našem primeru (začeli sva februarja) bi to recimo bil por. Tako kot piše v knjigi 4 letni časi na krožniku za vso družino (res priporočam branje le-te vsem mamicam): »Na prvi pogled je hrana pozimi osiromašena, a še vedno dovolj raznolika in bogata«.

V prvih dveh tednih sem ponujala samo zelenjavo in sadje in to v dopoldanskem času (tam nekje 10.00-12.00), če bi se slučajno pojavila kakšna reakcija. Zelenjavo sem ali kuhala v manjši količini vode ali pa kar spekla v pečici na olivnem olju. Sadje (večinoma jabolka in hruške) sem pa pokuhala v manjši količini vode in med kuhanjem dodala cimet. Živilo sem ji ponudila narezano kot pomfri, da je lahko prijela v roko. Sem se pa na začetku lovila glede časa kuhanja, saj sem včasih razkuhala kakšno zelenjavo in je Sofii kar razpadlo v roki. Ampak vaja dela mojstra, zdaj sem že kar profi. 😉

Izzivi ob uvajanju

Vprašanje, ki se mi je porajalo na začetku uvajanja je: ali Sofia dejansko kaj poje? Ali sploh pride kaj do želodčka? Ker roko na srce, hrane je povsod: na rokah, na nogah, na glavi, na tleh, na mizi, povsod – samo v ustih ne. Ampak to je realnost. No, četrti dan uvajanja sem na izločkih videla, da pa nekaj le ostane v njej.

Najbolj so se ji dopadli sladek krompir, avokado in jabolko s cimetom. Se že veselim prihodnjih tednov, ko bo poskusila tudi nova živila.

V. Š.