Sedim zunaj na sončku, moja tavečja se igra v peskovniku, mala buba sonči svojo zlatenico v vozičku. Imam čas, mirna sem. Tretji poporodni “cmeravi” dan je mimo in zdaj lahko treznih misli zaupam mojo porodno zgodbo. Kolikor je bila prva grenka, je druga tokrat slajša.
Pa se moram v resnici vrniti malo nazaj. VBAC zgodbe ne bi bile VBAC, če se ne bi začele s carskim rezom, s katerim se je končal moj prvi porod. Prva nosečnost je bila brez posebnosti in kolikor je bilo v nosečnosti vse super, toliko bolj ni bilo nič super, ko je nastopil čas poroda. Bila sem 10 dni čez predviden datum poroda, vsak drugi dan naveličana hodila na kontrole v ljubljansko porodnišnico, otrok pa se je počutil okej, plodovnice je bilo dovolj, posteljica gestaciji primerna. No, pa so se me 10. dan čez rok le usmilili in dan prej napovedali, da mi bodo sprožili porod. Postopek je klasičen – ker sem bila dovolj odprta (4 cm), so me po klistirju poslali naravnost v porodno sobo, predrli mehur in čakali na moje popadke. Ki naj bi zagotovo prišli. Še vsaka jih dobi. No, ni jih bilo. Nisem bila presenečena, do te točke me je moje telo že neštetokrat pustilo na cedilu in vdala sem se v usodo, da moje telo preprosto ne ve, da mora otroka poroditi, haha. Želela sem si samo, da me končno že začne kaj boleti, da se nekaj začne dogajati. In se je. Umetni popadki so se iz ure v uro bohotili v vsej svoji moči, nekega vidnega napredka pa porod vseeno ni doživljal – odpirala se nisem oziroma zelo počasi, vse, kar se je dogajalo, je bilo to, da so otroku padali utripi. Po 4 urah popadkov sem začela dihati kisik, porodničar je bil čedalje več prisoten v porodni sobi, ko pa ob 17:22 en popadek ni bil več samo popadek, ampak konstantna 10-minutna bolečina, se je vse skupaj razpletlo z urgentnim carskim rezom zaradi fetalnega distresa. Mala je imela prekratko popkovnino in vsak popadek jo je zategnil in ji jemal kisik. Razplet vseeno ni idealen: iz narkoze sem se prebudila sredi hodnika, mojo Gajo so mi k licu prislonili za dve sekundi, in že sva šli vsaka v svojo smer – jaz na intenzivno, ona pa k preostalim novorojenčkom. Mi je pa carski rez prinesel zdravega in živega otroka. Vseeno pa občutek, ko s prerezanim trebuhom ležiš med cevkami, pa niti otroka ni ob tebi, ni eden prijetnejših.
In potem je tukaj januar 2018, dve leti in dva meseca kasneje. Spet sem noseča. O tem, kakšne so opcije poroda, sva z ginekologinjo resneje govorili šele v zadnjem tromesečju. Vprašala me je, kakšne so moje želje. Vem, da ima vaginalni porod številne prednosti, zato se, povsem zdravorazumsko, nagibam k njemu, če bo le priložnost zanj. Česa si sama podzavestno resnično želim? Kdo bi vedel. 3 tedne pred PDP-jem sem napotena na posvet v porodnišnico v perinatalni dnevni center. Po vseh preiskavah ginekolog sklene, da za poskus vaginalnega poroda ni zadržkov in mi določi datum 17. 10., 5 dni pred PDP-jem. Občutki so mešani – po eni strani sem razočarana, zakaj 5 dni prej? Če sem prejšnjo hčerko nosila do 10 dni čez rok, kakšne so šanse, da se bo tokrat karkoli naravnega in spontanega pričelo toliko prej? Po drugi strani pa sem mirna – če mi je namenjeno, bo tudi tokrat carski rez, v spinalni anesteziji, pa še intenzivni oddelek je prenovljen in je omogočeno 24-urno sobivanje mater in novorojenčkov. Vseeno pa sem imela upanje, da mi je mogoče tokrat namenjena drugačna zgodba, že sama nosečnost je bila povsem drugačna od prve – bila sem tipična nosečnica, jamrajoča in sebi smilujoča, haha. Bolel me je hrbet, imela sem velik trebuh, neznansko me je bolela sramna kost, imela en kup lažnih popadkov itd. Vseeno sem bila mirna, da bo tokrat vse skupaj manj travmatično – vsi so mi zagotavljali, da porodnice po carskem rezu ne pustijo, da se v porodni sobi brez napredka mučijo nešteto ur, ampak v takem primeru že prej naredijo carski rez. Jasno sem dala vedeti, da nočem, da se ponovi zgodba, podobna moji prvi izkušnji, če pa bi se vse razpletalo kolikor toliko normalno, pa se z veseljem podam v izkušnjo vaginalnega poroda.
Dnevi so minevali in v soboto, 13.10., se mi je odluščil del sluznega čepa. To še ne pomeni nič – lahko bi se porod začel čez dve uri, čez dva dni ali pa čez dva tedna. Dan kasneje, v nedeljo, 14. 10., se po neprespani noči (kako tipično nosečniško) zbudim ob 7. zjutraj na kavču. Premaknem se in začutim nekaj mokrega. Grem do kopalnice, se preoblečem. Si mislim, če je to plodovnica, potem bo še odtekala. Hlačke sem zamenjala še dvakrat, vseeno pa količina ni bila izjemna. Vseeno poklicem v porodnišnico, povem, da sem v stanju po carskem rezu in kaj naj naredim. Pravijo, naj se kar oglasim. Priklopijo me na CTG, vse ok. Dežurna babica me pregleda, odprta en prst, mehur še poln vode, bris na plodovnico pa vseeno ni bil povsem negativen. Napoti me na E oddelek v 4. nadstropje, v porodničarske vice, nek tak prehodni oddelek, kjer nisi niti se povsem za rodit, niti za domov, hehe. Spet me priklopijo na CTG in potem čakamo. Po CTGju me pregleda zdravnica in sklene, da počakamo do naslednjega dne, če se kaj začne, sicer pa naredijo carski rez. Bila sem pomirjena, sla nazaj v sobo, si naštimala en film na telefon in čakala. Potem pa me okrog pol devetih začne nekaj zbadati. Odprem aplikacijo in začnem beležiti popadke. Trije so bili na 6 – 7 minut, potem pa hitro na 4 minute. Vmes grem pod tuš, niso se umirili, beležim naprej. Bili so čedalje pogostejši in močnejši. Ob enajstih cimro priklopijo na CTG, omenim, da imam redne popadke, in pol ure kasneje priklopijo še mene, nato pa me se vaginalno pregledajo. Odprta 5 cm, gremo na klistir, potem pa v porodno sobo, pokličite moža. Na porodnem oddelku me sprejme čudovita babica Darja. Še enkrat me vpraša, kakšne so moje želje. Povem, da če bo vse potekalo kolikor toliko brez zapletov, poskusim naravno. Omeni mi, da me bo ona pregledala in podala svoje mnenje, da so v mojem primeru v stanju po carskem rezu, zelo zelo previdni. Pregleda me – odprta 6 cm, vse zmehčano. Reče, da njej se to zdi super izhodišče. Narediva še klistir, medtem že pride Denis in mi dela družbo med predihavanjem popadkov pred WC-jem, hehe. Na tej točki je bila bolečina še znosna, ampak tudi zelo intenzivna. Končno gremo v porodno sobo, spet me pogledajo, odprta 8 cm. Še sama nisem mogla verjeti, da se odpiram tako hitro. Potem pa dežurna specializantka tipa – potrebno mi je bilo predreti mehur, glava otroka pa je se balotirala, bila zelo visoko. Pokličejo okrepitev, se mi obesijo na trebuh, da otroka pritisnejo nižje, da ne bi prišlo do izpada plodovnice, nato pa predrejo mehur. Potem pa se je začelo. Čedalje hujši popadki. Že ob prihodu v porodno sobo sem rekla, da želim Ultivo, ampak dobila samo smejalni plin. Nisem si predstavljala take bolečine. Ko imaš občutek, da boš razpadel od znotraj. Potem nekako ujamem ritem dihanja smejalnega plina in “potiskanja”. Kakšno uro sem namreč ob vsakem popadku že potiskala, da sem otroka “zrinila” do točke, ko se je lahko porodil. Ta del je bil dejansko še najhujši, hkrati pa mi je to potiskanje omogočalo, da nekako preusmerim bolečino oz. jo usmerim v nekaj efektivnega. Potem pa si je babica Nina na glavo nadela kapo, oblekla predpasnik in vedela sem, da je konec blizu. In komaj je še imela čas, da si je nadela rokavice, tako hitro in silovito je moj fantek hotel na svet. In dva popadka kasneje je že bil na mojem trebuhu. Zopet s krajšo popkovnino. Pridelala sem rupturo druge stopnje, mislim, da imam 4 notranje šive, zunanjega nobenega.
Občutki? Ko izkusiš bolečino vaginalnega poroda, lahko preživiš vse, majkemi. Ne bom lagala – sredi poroda sem tuhtala, kakšna trapa sem, da sem se podala v to bolečo izkušnjo, mar bi prišla ob dogovorjeni uri na napovedan carski rez. Ampak ko dejansko iz sebe potisneš otroka, ko začutiš njegovo toploto, ko praktično takoj vstaneš, greš na stranišče … Vse to so prednosti, zaradi katerega delajo vaginalni porod naraven, po carskem rezu pa ostaneš samo še … prazen. Po porodu nisva bila ponosna samo jaz in moj mož, ponosni sta bili babici Darja in Nina, specializantka, pa še kdo v porodnem bloku mi je prišel čestitati. In na oddelku prav tako. Pogum, ki ga moraš imeti, da se podaš v tako izkušnjo, je neizmeren. Psihično sem bila sama zelo slabo pripravljena, ker sem do zadnjega gojila dvom v svoje telo in sebe, da sva tega sposobna, ampak mi je vseeno uspelo. Ker včasih moraš preprosto reči: zmorem in bom. In se do neke mere tudi prepustiti. Vsekakor pa je to izkušnja, zaradi katere neznansko občudujem ženske. Moč, ki jo moraš imeti za rojstvo otroka, je neznanska.
Zapisala mami na obisku: Tina Bolta