Sedim na klopci na otroškem igrišču in opazujem svojega otroka, kako se lepo samostojno igra, kaj vse že zna in zmore. Zraven mene moja mami, ki jo vsake toliko katapultira v zrak, se v naslednjem trenutku umiri in me pogleda »a ne bo padel?«. Ne, ne bo padel. Pa tudi, če bo. Ne morem mu biti 24/7 za ritjo, če povem čisto po domače. Ne morem ga 24/7 držati za roko, da slučajno ne pade. Ja, padel bo, večkrat. Ampak samo tako se bo naučil padati in se spopadati s situacijami. Zaupati mora sam sebi in se ne opirati name ali na primer na babico. Želim ga spodbujati, da je samostojen, da je iznajdljiv in vztrajen.

Sem pri vsem tem mirna? Ne, seveda ne. Večkrat mi je dobesedno slabo, ko ga gledam, kaj počne, ampak vseeno ne tečem panično k njemu, ker – kot rečeno – želim, da situacijo izpelje sam.

Spomnim se, kako je bilo, ko se je učil hoditi po stopnicah. Nisem dihala. Ampak sem vseeno stala dovolj stran, da je bil samostojen, in da mu nisem dihala za ovratnik. Večkrat sem trznila in mu želela pomagati, a se zadržala, ko sem videla, da je situacijo sposoben rešiti sam.
Večkrat se zgodi, da je kdo zraven, pa potem on teče za Erikom, skoči ob vsaki potencialni nevarnosti, jaz pa sem zraven kot največji flegmatik in mirim vse po vrsti, naj lepo dihajo in ne paničarijo. V končni fazi sem prepričana, da ravno s paniko lahko narediš večjo »štalo«, saj strah preneseš na otroka, potem pa res izgubi zaupanje, kontrolo in na primer narobe stopi in pade.

Izpadem kot grozna mama, ki ji je vseeno za otroka. Pa vsak, ki me pozna, ve, da sem zelo daleč od tega. Strah me je resnejših poškodb, ampak istočasno vem, da bi ga lahko držala za roko, pa bi se vseeno zgodil kak hud padec. Vseh nesreč žal ne moreš preprečiti, pa če si še tako pozoren. Bom kaj spremenila, če se bom ves čas drla za njim Počasi!, Pazi, da ne padeš!, Pazi, da si ne priščipneš prstkov! in po možnosti potem, ko se res zgodi, kar sem sama že predvidela, dodala še »A sem ti rekla, da …«? Ne, nič drugače ne bi bilo. Zato ta stres prihranim sama sebi, hkrati pa tudi Eriku.

Sem pa ponosna na svojega malega velikega fantka, ki lepo napreduje in je za svojo starost zelo samostojen in spreten. Užitek ga je gledati, kako sam spleza na tobogan, kako se sprehodi čez viseči most, kako se vrti na vrtiljaku …

Naj bo tole moja spodbuda, da tudi ti zaupaš svojemu otroku, da ga spodbujaš pri igri, mu dovoliš, da dela tudi kaj, ob čemer boš ti pozabila dihati. On bo tako bolj zaupal sam sebi in verjemi, da ti bo hvaležen, ko bo videl, da ti zaupaš vanj. Neprecenljivo je videti zadovoljnega otroka, ki je ponosen sam nase, ko doseže nekaj novega. In to veselje res rada delim z njim!