Jutranja misija: gremo v vrtec (o joku in izbruhih jeze)
Včasih gre najin dan takole ... Zbudil se je dobre volje, vstala sva na njegovo pobudo (to pomeni, da on prvi vstane, mi prinese copate…
0 Komentarjev
27 marca, 2019
Moj otrok NI priden
Po SSKJ je priden tisti, ki rad, dosti dela. Tisti, ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve. Tisti, ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti.
Moj otrok ni priden. Ker sem alergična na to besedo. Na besedo, ki je v resnici tako zelo vkoreninjena v nas.
»Kako si bil priden, si pojedel kosilo.« Ne, ni bil priden. Bil je lačen in je pojedel kosilo. Če ne bi pojedel vsega, ne bi bilo nič narobe.
»Bodi priden, ne jokaj.« Zakaj je jok nekaj slabega, zakaj ga je treba prekinjati in celo govoriti otroku, da je poreden, če joka?
»Se zbuja ponoči ali je priden?« Zbuja se ponoči, ampak to ne pomeni, da ni priden.
In moja najljubša cvetka »Naš otrok je pa priden, nima nobenih alergij.« Vau! Vaš je pa priden in ima celo to moč, da ne razvije nobene alergije, noro!
4 oktobra, 2018
Pazi, da ne padeš!
Sedim na klopci na otroškem igrišču in opazujem svojega otroka, kako se lepo samostojno igra, kaj vse že zna in zmore. Zraven mene moja mami, ki jo vsake toliko katapultira v zrak, se v naslednjem trenutku umiri in me pogleda »a ne bo padel?«. Ne, ne bo padel. Pa tudi, če bo. Ne morem mu biti 24/7 za ritjo, če povem čisto po domače. Ne morem ga 24/7 držati za roko, da slučajno ne pade. Ja, padel bo, večkrat. Ampak samo tako se bo naučil padati in se spopadati s situacijami. Zaupati mora sam sebi in se ne opirati name ali na primer na babico. Želim ga spodbujati, da je samostojen, da je iznajdljiv in vztrajen.
Sem pri vsem tem mirna? Ne, seveda ne. Večkrat mi je dobesedno slabo, ko ga gledam, kaj počne, ampak vseeno ne tečem panično k njemu, ker – kot rečeno – želim, da situacijo izpelje sam.
23 septembra, 2018
Ti tega ne moreš, ti si debela!
Pred dnevi sva bila z Erikom na igralih, kjer sta bili tudi punčki, stari približno osem let. Recimo jima Ana in Maja (imeni sta izmišljeni). Maji v šoli najbrž rečejo prekla, ker je zelo suha, Ana je normalne (suhe) postave. Ana je na igrala prišla skupaj z babico, Maja je bila sama. Maja je delala kolesa po igrišču, Ana ji je sledila … Prvi poskus je bil neuspešen. Kolo ni bilo popolno, pristala je na tleh. Babica je takoj vskočila »Ne delaj tega, da se ne boš polomila. Maja to lahko dela, ker je suha, ti pa ne moreš.« Manj kot pol ure smo bili skupaj na igralih, pa sem besede, podobne tem, slišala vsaj 10x. »Ona je suha in ona to zmore.« Seveda to ni bilo dovolj. Anina babica je občudovala Majo, kako je delala kolesa enega za drugim, kako je naredila špago itd. »Maja, koliko kilogramov pa imaš ti?« Majin odgovor me je pravzaprav še najbolj razveselil: »Ne vem, ker se ne tehtam.«
Res težko sem bila tiho, je pa v meni vrelo. Resno? Resno??? Osemletno punčko, ki sploh nima odvečnih kilogramov, ampak čisto normalno postavo, obremenjuješ s kilogrami in ji govoriš, da zmore manj kot njena zelo suha prijateljica. In potem bo odrasla v zafrustrirano žensko s tisoč in enim problemom in totalno uničeno samopodobo. Takrat bodo seveda krivi vsi, samo babica ne.
Odkar imam tudi sama otroka, sem ful občutljiva pri takih temah, ko vidim, da otrok trpi. Tokrat mi je šlo kar na jok, ko sem razmišljala o tem, kako se počuti Ana. Totalno nespoštovanje s strani babice, samo zato, ker ni tako zelo suha kot njena prijateljica. Iskala je potrditev. »A ne, babi, da tudi jaz znam narediti kolo. A ne, babi, zdaj sem zanalašč padla, da sem pokazala, kako je to, ampak tudi jaz znam narediti tako lepo kolo kot Maja.« Joj, punčka zlata, objela bi te in ti povedala, da si čudovita – točno taka, kot si. Ja, zmoreš tudi ti, samo dovolj vaje rabiš. Tudi Maja ni kar takoj obvladala vsega tega, ampak je vadila, vadila, vadila …
9 avgusta, 2018
