Sedim na klopci na otroškem igrišču in opazujem svojega otroka, kako se lepo samostojno igra, kaj vse že zna in zmore. Zraven mene moja mami, ki jo vsake toliko katapultira v zrak, se v naslednjem trenutku umiri in me pogleda »a ne bo padel?«. Ne, ne bo padel. Pa tudi, če bo. Ne morem mu biti 24/7 za ritjo, če povem čisto po domače. Ne morem ga 24/7 držati za roko, da slučajno ne pade. Ja, padel bo, večkrat. Ampak samo tako se bo naučil padati in se spopadati s situacijami. Zaupati mora sam sebi in se ne opirati name ali na primer na babico. Želim ga spodbujati, da je samostojen, da je iznajdljiv in vztrajen.

Sem pri vsem tem mirna? Ne, seveda ne. Večkrat mi je dobesedno slabo, ko ga gledam, kaj počne, ampak vseeno ne tečem panično k njemu, ker – kot rečeno – želim, da situacijo izpelje sam.

(več …)