Pred dnevi sva bila z Erikom na igralih, kjer sta bili tudi punčki, stari približno osem let. Recimo jima Ana in Maja (imeni sta izmišljeni). Maji v šoli najbrž rečejo prekla, ker je zelo suha, Ana je normalne (suhe) postave. Ana je na igrala prišla skupaj z babico, Maja je bila sama. Maja je delala kolesa po igrišču, Ana ji je sledila … Prvi poskus je bil neuspešen. Kolo ni bilo popolno, pristala je na tleh. Babica je takoj vskočila »Ne delaj tega, da se ne boš polomila. Maja to lahko dela, ker je suha, ti pa ne moreš.« Manj kot pol ure smo bili skupaj na igralih, pa sem besede, podobne tem, slišala vsaj 10x. »Ona je suha in ona to zmore.« Seveda to ni bilo dovolj. Anina babica je občudovala Majo, kako je delala kolesa enega za drugim, kako je naredila špago itd. »Maja, koliko kilogramov pa imaš ti?« Majin odgovor me je pravzaprav še najbolj razveselil: »Ne vem, ker se ne tehtam.«

Res težko sem bila tiho, je pa v meni vrelo. Resno? Resno??? Osemletno punčko, ki sploh nima odvečnih kilogramov, ampak čisto normalno postavo, obremenjuješ s kilogrami in ji govoriš, da zmore manj kot njena zelo suha prijateljica. In potem bo odrasla v zafrustrirano žensko s tisoč in enim problemom in totalno uničeno samopodobo. Takrat bodo seveda krivi vsi, samo babica ne.

Odkar imam tudi sama otroka, sem ful občutljiva pri takih temah, ko vidim, da otrok trpi. Tokrat mi je šlo kar na jok, ko sem razmišljala o tem, kako se počuti Ana. Totalno nespoštovanje s strani babice, samo zato, ker ni tako zelo suha kot njena prijateljica. Iskala je potrditev. »A ne, babi, da tudi jaz znam narediti kolo. A ne, babi, zdaj sem zanalašč padla, da sem pokazala, kako je to, ampak tudi jaz znam narediti tako lepo kolo kot Maja.« Joj, punčka zlata, objela bi te in ti povedala, da si čudovita – točno taka, kot si. Ja, zmoreš tudi ti, samo dovolj vaje rabiš. Tudi Maja ni kar takoj obvladala vsega tega, ampak je vadila, vadila, vadila …

(več …)