IZLET: V hribe božati oslička

Danes sem se odločila, da ne bom kuhala, ampak svoja fanta raje peljem na planšarsko kosilo v planine.

Midva nisva ravno športnika (bodimo iskreni – sva daleč daleč od tega), tudi ne pohodnika. Jaz sem pred leti hodila malo po hribih, ampak nikoli prav visoko. Sandi je v hribe hodil le, ko so ga prisilili v šoli, pa kot pravi Ljubljančan je bil nekajkrat na Šmarni.

Pred kratkim pa so me hribi spet zamikali in želim si, da bi vsaj Eriku hribe predstavila kot nekaj pozitivnega (zaenkrat mu je super, ker mu ni treba hoditi, hehe). Meni so bili hribi namreč vedno kot kazen (le kaj mi je tega treba). Priznam, pred nekaj leti so me v hribe spravili zaradi štrukljev. Čokoladni štruklji s Kofc so se zdeli dovolj mamljiva ponudba, da sem zagrizla v hrib. In pazi! Čokoladnih štrukljev ravno takrat niso imeli! Ampak dejansko nisem bila tako zelo razočarana kot bi si človek mislil, bila sem namreč ponosna nase, da mi je vzpon uspel in da mi je bilo celo všeč. Po tistem sem torej še bila nekaj po hribih (zaradi razgledov in na zaradi hrane, haha), zdaj pa že nekaj let ne.
Dva tedna nazaj sem se odločila, da gremo na Dobrčo. Naš avto je hvalabogu zmogel pot zelo visoko in tako smo hoje imeli bolj malo, a za prvič dovolj. Že takrat sem vedela, kaj je naš naslednji cilj.

(več …)

0 Komentarjev