Povpraševanje ustvarja ponudbo (tudi pri dojenju)

Tema o dojenju včasih tudi mene dela malo živčno. Živčno ali žalostno. Ker je toliko napačnih informacij, toliko slabih napotkov tudi s strani zdravstvenih delavcev, toliko promocije za adaptirano mleko. Ja, hvalabogu, da obstaja – za takrat, ko RES ne gre drugače. V realnosti pa se ga velikokrat izkorišča po nepotrebnem. Ker mamice že v porodnišnici prepričajo, da nimajo dovolj mleka. Kako to mislite, »ni dovolj mleka«?

Pred kratkim sem bila pri babici, na obisku je bila tudi njena prijateljica, Erik je želel k meni v naročje, mi začel slačiti majico in se je dojil. Gospa je bila (sicer pozitivno) presenečena, da še vedno dojim, potem pa babici komentirala »a ne, kako smo včasih vse imele mleko, zdaj ga pa včasih že hitro izgubijo«. Pa res mleko kar izgine? Jaz v to ne verjamem. Verjamem v to, da je otroka treba pogosto pristavljati, da ne smemo gledati na uro, ampak poslušati otroka, in da je gnezdenje pot do uspeha. Mamice si moramo zaupati. Zmoremo! Naše telo zmore! Naše telo je narejeno tako, da lahko nahrani otroka. Včasih niso imele izbire in so dojile, pristavljale dokler otrok ni bil sit. Danes imamo izbiro in marsikatera hitro obupa, tudi zaradi vpliva okolice. Res sem žalostna ob tem.

Tudi mene so v porodnišnici želeli prepričati, da dojenje ne bo šlo, in da bova morala dodajati adaptirano mleko. Mojo zgodbo lahko prebereš TUKAJ. Borila sem se, ker sem vedela, da lahko.

Rada bi opogumila tudi tebe, ker vem, da zmoreš tudi ti. Če si ena od tistih, ki ni dojila (dolgo), ni potrebe po obtoževanju. Verjamem, da se je tvoj otrok vseeno lepo razvil. Če boš imela še kakšnega otroka, pa je pomembno, da veš, da tudi zate obstaja možnost, da lahko dojiš. Če si želiš dojiti, boš dojila. Le opremiti se moraš s pravimi informacijami.

foto: Ustvari spomin

(več …)

0 Komentarjev

Dojenje malčka ni bav bav

A še vedno dojiš? Ja, še vedno.
Zgodilo se je, da so me že pri Erikovih treh, štirih mesecih nekateri spraševali, če še vedno dojim in me presenečeno gledali, da je moje mleko njegova edina hrana. A še vedno dojiš štiri mesece starega otroka? Ne, danes sem ga peljala na odojka.

Z izjemo prvih nekaj dni, ko je dobival dodatek, je bil polno dojen skoraj pol leta, ko sva potem začela z uvajanjem trde hrane. Čisto nič mu ni manjkalo in zelo lepo se je razvijal. Če vprašate mene, je to edina prava pot. Otrok prav dosti pred šestim mesecem ni pripravljen na drugo hrano, pa tudi kasneje še ni čas za opustitev mleka. Svetovna zdravstvena organizacija WHO, UNICEF in LLLI priporočajo, naj bo materino mleko primarna hrana otroka vse prvo leto, pri čemer naj matere polno dojijo vsaj šest mesecev, ob gosti hrani pa tudi drugo leto ali dlje, dokler materi in otroku tako ustreza. Kjer je v družini zgodovina alergij (so alergični drugi družinski člani) in so otroci nagnjeni k alergijam ali dokazano alergični, je trajanje dojenja v drugem letu in dlje zanje velikega zdravstvenega pomena. (vir)
Kot pišem tudi v objavah o blw, hrane nisem uvajala tako, da bi pričakovala, da bo na primer v nekaj dneh, tednih nadomestil posamezne obroke. Še vedno se je veliko dojil. Včasih takoj po kosilu, včasih pol ure kasneje. Dojenje ni samo hrana, je tudi crkljanje, tolažba in še kaj. Dojenje je lahko tudi sladica. Erik je bil dojen na pobudo in nikoli mu nisem odrekla. Če je rabil, je dobil.
Zelo dolgo je dojenje pri Eriku predstavljalo 90% hrane. Šele okrog desetega meseca je pojedel več trde hrane in se morda malo manj dojil. Pri dobrih trinajstih mesecih se še vedno doji veliko – zjutraj, zvečer, ponoči, pred opoldanskim spancem in vmes – včasih 3x, včasih n-krat. Res ne štejem in ne gledam na uro.
In vem, da ne bo večno tako. Prišel bo dan, ko se ne bo želel več dojiti. In ja, to bo pred vstopom v šolo.

foto: Ustvari spomin

(več …)

0 Komentarjev

Veliko vode za veliko mleka

Kaj naj naredim, da bom imela dovolj mleka, je najbolj pogosto vprašanje o dojenju, ki ga dobim. Sama sem rodila s carskim rezom in zato naval mleka dobila precej pozno. Kot sem že pisala, sem si res želela dojiti in zato sem se bila pripravljena tudi konkretno potruditi, da mleko bo in da ga bo dovolj.

Carski rez ima svoje prednosti. Počivati moraš! Ker me je bilo okrevanja po carskem rezu precej strah, saj sem od znank slišala tisoč zgodb o tem, kako je treba počivati in NIČ početi še nekaj tednov po porodu, sem ta navodila vzela skrajno resno in se pustila razvajati. In ker se dejansko še nekaj časa nisi zmožna čisto normalno premikati, dejansko paše, da lahko ležiš. Ležiš pa seveda ob svojem dojenčku in tukaj je prvi nasvet za pot do uspeha – gnezdenje! To pomeni, da sta z dojenčkom v tesnem fizičnem stiku koža na kožo. Počitek bo prav tako blagodejno vplival na proizvodnjo mleka.

In kot sem nakazala v naslovu – veeeeliko tekočine! Jaz sem rodila poleti, res je bilo noro vroče in sem popila ogromno tekočine. Pred ali med vsakim podojem sem popila vsaj 2 dcl vode ali čaja. Pila sem čaj mamica, ki vsebuje rastline, ki so v njem vsaka s svojim namenom: pospešujejo nastajanje mleka, delujejo proti strjevanju mleka med dojenjem, pomirjajo in odpravljajo napenjanje, obnavljajo porodne poti in mišično tkivo prizadetih rodil. Čaj torej ugodno vpliva na mamico, saj poskrbi za boljšo regeneracijo po porodu, ter poveča količino mleka, hkrati pa blagodejno vpliva tudi na otroka pri težavah z zaprtjem in prebavnimi krči. Čaj mi je priporočala Marjeta Hudobivnik Purgar (luti.si) in ga nisem pila le v prvih tednih, temveč tudi kasneje ob poskokih v rasti ipd., ko sem čutila, da potrebujem več mleka. Lahko rečem, da dejansko deluje. Nekaj ur po tem, ko sem pila čaj, je mleko začelo teči kot noro. (več …)

0 Komentarjev

Dojenje ni vedno enostavno (najina zgodba o uspehu)

Dojenje je zame nekaj tako naravnega, da vprašanja, ali boš dojila, sploh nisem razumela. Seveda bom dojila! Od kdaj se pa o tem pogovarjamo? Od kdaj je to opcijsko?

Kakor se po eni strani o dojenju danes premalo govori, pa se po drugi strani o tem morda govori preveč. Kar naenkrat smo na dveh polih – tiste, ki dojimo, in tiste, ki ne dojijo. En cel kup predsodkov, očitanj, slabe volje … zaradi dojenja! Je res kaj bolj naravnega? Zakaj se že pred porodom ženske tako napsihira okrog te teme, da že v naprej govorijo »če ne bo šlo, bom dala pa adaptirano mleko«? Zakaj se pogovarjamo o tem, kako ne bo šlo, namesto, da bi energijo vlagali v to, da bo šlo, in da o drugih opcijah sploh ni treba razmišljati?

Sama sem že med nosečnostjo prebrala knjigo 10 P-jev za uspešno dojenje (danes zelo hvalijo tudi knjigo Želim dojiti!) in se na facebooku pridružila skupini Dojiva se. Knjiga mi je vlila dodatno samozavest, skupina pa ponudila pozitivne zgodbe, zaradi katerih sem še bolj nestrpno čakala na svojo štručko, hkrati pa sem spremljala tudi vprašanja žensk s težavami in se naučila, da za čisto vsako težavo obstaja rešitev.
Potem pa je prišel dan D. Dan, ki sem ga tako komaj čakala. Dan, ko bom svojega fantka končno lahko stisnila k sebi. Noro sem si želela naravnega poroda in bila prepričana, da sem nanj pripravljena. Pa ni šlo vse po načrtu in kar naenkrat so zdravniki začeli govoriti o carskem rezu. Tako na hitro se je odvijalo, da niti nisem dojemala.

Res si nisem želela carskega reza, ker sem vedela, da je okrevanje težje, in tudi to, da imajo ženske po carskem rezu ponavadi več težav z dojenjem. To me sicer ni ustavilo, še vedno sem vedela, da bom dojila, pa če se cel svet postavi na glavo. (več …)

0 Komentarjev