Tema o dojenju včasih tudi mene dela malo živčno. Živčno ali žalostno. Ker je toliko napačnih informacij, toliko slabih napotkov tudi s strani zdravstvenih delavcev, toliko promocije za adaptirano mleko. Ja, hvalabogu, da obstaja – za takrat, ko RES ne gre drugače. V realnosti pa se ga velikokrat izkorišča po nepotrebnem. Ker mamice že v porodnišnici prepričajo, da nimajo dovolj mleka. Kako to mislite, »ni dovolj mleka«?

Pred kratkim sem bila pri babici, na obisku je bila tudi njena prijateljica, Erik je želel k meni v naročje, mi začel slačiti majico in se je dojil. Gospa je bila (sicer pozitivno) presenečena, da še vedno dojim, potem pa babici komentirala »a ne, kako smo včasih vse imele mleko, zdaj ga pa včasih že hitro izgubijo«. Pa res mleko kar izgine? Jaz v to ne verjamem. Verjamem v to, da je otroka treba pogosto pristavljati, da ne smemo gledati na uro, ampak poslušati otroka, in da je gnezdenje pot do uspeha. Mamice si moramo zaupati. Zmoremo! Naše telo zmore! Naše telo je narejeno tako, da lahko nahrani otroka. Včasih niso imele izbire in so dojile, pristavljale dokler otrok ni bil sit. Danes imamo izbiro in marsikatera hitro obupa, tudi zaradi vpliva okolice. Res sem žalostna ob tem.

Tudi mene so v porodnišnici želeli prepričati, da dojenje ne bo šlo, in da bova morala dodajati adaptirano mleko. Mojo zgodbo lahko prebereš TUKAJ. Borila sem se, ker sem vedela, da lahko.

Rada bi opogumila tudi tebe, ker vem, da zmoreš tudi ti. Če si ena od tistih, ki ni dojila (dolgo), ni potrebe po obtoževanju. Verjamem, da se je tvoj otrok vseeno lepo razvil. Če boš imela še kakšnega otroka, pa je pomembno, da veš, da tudi zate obstaja možnost, da lahko dojiš. Če si želiš dojiti, boš dojila. Le opremiti se moraš s pravimi informacijami.

(več …)