Moj fokus zadnje tedne je na dojenje, ker se pripravljamo na Festival Dojiva se. Pa v resnici lažem. Moj fokus na dojenje je že zadnjih 14 mesecev, hehe.
Dojenje mi je pomembno, osebno mi veliko pomeni in si želim deliti informacije, ki so meni pomagale, da lahko dojim. Vsaka ženska ima pravico, da se sama odloči, ali bo dojila. Če ne želi dojiti, je ne bomo prepričevali, da pa absolutno mora. Če ženska ne želi pomoči, je prav tako ne moremo vsiliti. Je pa veliko žensk, ki si želijo dojiti, potem pa že v porodnišnici dobijo »brco v rit«.

Pred dnevi sem v eno od trgovin z otroško opremo nesla letake za Festival in se zapletla v pogovor s prodajalko, ki je bila navdušena nad festivalom. Pravi, da je pred več kot dvajsetimi leti, ko je rodila, babica pogledala njeno oprsje in komentirala »s tem ne bo nič«, odpeljala otroka in ga nahranila z adaptiranim mlekom. Rekla je, da je bila nekaj časa zelo razočarana, žalostna, ker očitno ne bo uspela sama nahraniti otroka, potem pa je začutila jezo. V stilu »ne boš ti meni govorila, ti bom dokazala, da lahko!«. Šla je po svojega otroka, ga odpeljala v sobo in pristavljala tako dolgo, dokler jima ni uspelo. In ga je dojila pol leta. Pri naslednjem otroku je že vedela več in čeprav ima majhne prsi, je dojila – do tretjega leta!

Ne zatiskajmo si oči. Vse to se dogaja še danes. Zaradi promocije adaptiranega mleka morda celo še pogosteje. Ženske že v porodnišnici slišijo, da ne bodo morale dojiti, ker imajo premajhne, prevelike, vdrte, take ali drugačne prsi/bradavice. Nekatere vztrajajo podobno kot gospa iz prejšnje zgodbe, večino žensk pa taki komentarji potrejo do te mere, da obupajo. Poleg tega zaupajo zdravstvenemu osebju, saj pa valda »so tako dolgo hodili v šolo, da pa že vejo, kaj govorijo«. (več …)