Dojenje ni vedno enostavno (najina zgodba o uspehu)

Dojenje je zame nekaj tako naravnega, da vprašanja, ali boš dojila, sploh nisem razumela. Seveda bom dojila! Od kdaj se pa o tem pogovarjamo? Od kdaj je to opcijsko?

Kakor se po eni strani o dojenju danes premalo govori, pa se po drugi strani o tem morda govori preveč. Kar naenkrat smo na dveh polih – tiste, ki dojimo, in tiste, ki ne dojijo. En cel kup predsodkov, očitanj, slabe volje … zaradi dojenja! Je res kaj bolj naravnega? Zakaj se že pred porodom ženske tako napsihira okrog te teme, da že v naprej govorijo »če ne bo šlo, bom dala pa adaptirano mleko«? Zakaj se pogovarjamo o tem, kako ne bo šlo, namesto, da bi energijo vlagali v to, da bo šlo, in da o drugih opcijah sploh ni treba razmišljati?

Sama sem že med nosečnostjo prebrala knjigo 10 P-jev za uspešno dojenje (danes zelo hvalijo tudi knjigo Želim dojiti!) in se na facebooku pridružila skupini Dojiva se. Knjiga mi je vlila dodatno samozavest, skupina pa ponudila pozitivne zgodbe, zaradi katerih sem še bolj nestrpno čakala na svojo štručko, hkrati pa sem spremljala tudi vprašanja žensk s težavami in se naučila, da za čisto vsako težavo obstaja rešitev.
Potem pa je prišel dan D. Dan, ki sem ga tako komaj čakala. Dan, ko bom svojega fantka končno lahko stisnila k sebi. Noro sem si želela naravnega poroda in bila prepričana, da sem nanj pripravljena. Pa ni šlo vse po načrtu in kar naenkrat so zdravniki začeli govoriti o carskem rezu. Tako na hitro se je odvijalo, da niti nisem dojemala.

Res si nisem želela carskega reza, ker sem vedela, da je okrevanje težje, in tudi to, da imajo ženske po carskem rezu ponavadi več težav z dojenjem. To me sicer ni ustavilo, še vedno sem vedela, da bom dojila, pa če se cel svet postavi na glavo. (več …)

0 Komentarjev