Vsak starš ima idealnega otroka. Nekateri imajo to srečo, da jih imajo več. Vsak otrok je unikat in vsak otrok je svojemu staršu najpomembnejši.
Tudi midva sva (na nek poseben starševski način) zaljubljena v najinega Erika. Od prvega dne, ko sva to malo bitjece stisnila k sebi.
Ni lepšega kot opazovati otroka, kako se razvija, kako vsak dan zmore več, vsak dan zna nekaj novega, vsak dan te preseneti, predvsem pa ti polepša vsak trenutek v dnevu. V prvih mesecih smo se veselili njegovega nasmeška, vsakega giba, igranja pod igralnim lokom. Nikoli ne bom pozabila najinega veselja, ko se je na Sandijeve vragolije prvič odzval z glasnim smehom. Od tega, da je poseben dosežek, ko se iz hrbta prevali na trebuh, in ko zmore pasti kravice, do tega, da sedaj občudujemo njegove prve korake in veselo čebljanje. Noro, kaj vse se zgodi v enem letu!
Hvaležna sem vsakič znova, da nama je dano biti starš, in, kot je Sandi rekel pred dnevi, da imava otroka kot iz pravljice. Kot je vsakemu staršu njegov otrok najboljši, tako je najin nama najlepši, najboljši.
Jutra so z Erikom dobila nov pomen. V prvih mesecih, ko je še spal v svoji posteljici ob najini postelji, me je zjutraj zbudil z nežnim oglašanjem, nato pa prav na hitro razveselil s širokim nasmeškom, ko je videl, da sem stopila do njegove posteljice. Zdaj spi ob nama in se zjutraj tako luštno stisne k meni, me poboža, nato pa čez mene spleza do Sandija, se stisne še k njemu, ga poboža in naju tako zbudi na najlepši možen način.
Všeč mi je, da se rad stisne k nama (pa tudi k babici, teti, stricu in drugim), da je nežen in čuten fantek. Vsi po vrsti se kar topimo od navdušenja, ko sredi igre pride do tebe, se stisne k tebi in naredi »mmmm«. Res, a je kaj lepšega od te pristne ljubezni malega malčka?
Želim si, da bo odrasel v moškega, ki bo znal pokazati svoja čustva in se jih ne bo sramoval. Mislim, da smo na dobri poti.
In ko sem ravno razmišljala o vsem tem, sem pred dnevi naletela še na Tjašin zapis (Ljubki nesmisel), v katerem piše o izsiljenih poljubih. Tako zelo se strinjam z njo, da mi gre kar na jok, ko berem. Ker si želim, da bi Erik odrasel v samozavestno osebo, ki bi znala reči NE. Želim si, da bi tako midva kot drugi bližnji, cenili trenutke, ko se stisne k nam, ampak tega ne bi izsiljevali. Ko ga kdo vpraša “kako si moj moj”, nimam nič proti. Če vprašanje v naslednje pol minute še vsaj trikrat ponovi, pa sem že počasi živčna. Rad te ima, a se v tem trenutku noče stisniti k tebi. Ker mu ne paše in to je njegova pravica. Vse ostalo o tej temi pa je dobro zajela Tjaša in ne bi izgubljala besed, raje preberite njen zapis.
Uživajte s svojimi najmlajšimi in jim ne pozabite povedati in pokazati, da so vam pomembni, da jih imate radi, in da so za vas zelo posebni!
