Ja, utrujena sem. In prekleto nenaspana! Manjka mi časa zase in časa za partnerja.
Ojoj, slaba mama! Ne zna uspavati otroka in poskrbeti, da bi spal celo noč!

Zadnje tedne ugotavljam, da je nespanje otrok tabu. Očitno je mame sram priznati, da njihovi otroci ne spijo. Kot da bi bilo z njimi kaj narobe. Pravzaprav razumem, zakaj se o tem ne govori. Tvoj otrok je kar naenkrat označen kot ne-priden. Napadejo te, če poveš po resnici. Grozna in nesposobna mama. Itak je prvo vprašanje vsakega, ki te sreča in ima pet minut odvečnega časa, a spite? Ker se ti ne da spuščati v debato, zamrmraš “ja” ali kaj podobnega in tako velja splošno prepričanje, da saj večina otrok čisto lepo spi. Kaj bi se sploh zgodilo, če bi rekla ne? Bi kdo prišel uspavati otroka namesto mene? Bi se kdo drug namesto mene zbujal celo noč? Najbrž ne.

Super pameten je biti, ko tvoji otroci spijo, ko imaš večer zase in za partnerja, zjutraj pa se zbudiš naspan.
Pa ni pri vseh tako. Recimo pri nas.

Uspavanje je včasih mučno in dolgo. Če se zbudi 5x na noč, jo označim za dobro. Včasih se zbuja tudi na 15 minut. Je z otrokom kaj narobe? Ne. Je mama nesposobna? Ne.

Otroci so različni. Res nisem privoščljiva, ampak pridejo momenti, ko si zaželim, da bi kdo od tistih, ki tako radi pametujejo, pri naslednjem otroku doživel kaj takega, kar trenutno preživljamo mi. Kar vidim, kako vse njihove teorije padejo.

Itak, da sem poskusila vse. In ne, hvala, ne rabim še enega nasveta.

Glede spanja imam svoja prepričanja. Ne bom ga učila spati, ker ne verjamem, da se tega lahko naučiš. Niti slučajno ga ne bom pustila, da joka. Če potrebuje bližino, jo bo dobil. Če potrebuje dojenje, se bo lahko dojil. In ne, ni razvajen, ker spi z nama.

Nič, kar je treba narediti zanj, mi ni težko. Uživam najine trenutke.

Ampak, a je možno razumeti, da pa ni vedno lahko?!? Njemu ne bom dala vedeti, da je kaj narobe. Ni sam kriv, da ne spi. Ne dela tega nalašč.
Bom pa se pritoževala kolegici. Ker ne morem v miru pojesti večerje, ker nimam pospravljene posode, ker sem pozabila prižgati pralni stroj, ker nimam časa za partnerja. Pritoževala se bom, ker moram dati iz sebe. Ker so dnevi naporni, ker so večeri mučni in ker so noči neprespane.
Svojega otroka nimam zato čisto nič manj rada. Vse, kar delam, delam za njegovo dobro, tako kot sama mislim, da je prav. In nekega dne bo prespal noč in bova zjutraj oba naspana. In takrat bom kolegici jamrala iz kakšnega drugega razloga. Ker lahko. Ker za to so prijatelji.

Če imaš otroka, ki spi. Če lahko v miru poješ večerjo. Če si lahko zvečer vzameš čas tudi za partnerja. … Iskreno sem vesela zate. Ampak daj bodi fer, pa se ne hvali, ne pametuj in razumi, da ni povsod tako. In da so večeri, ko me to samo še dodatno razkuri.

Draga mamica, če tudi tvoj otrok ne spi – nisi edina! Upam, da imaš v svojem krogu nekoga, ki mu lahko potarnaš, ko moraš dati iz sebe. S tistimi, ki samo prilivajo na ogenj, pa se ne ukvarjaj več. Tudi jaz sem se v teh dneh odločila, da z nekaterimi ljudmi o spanju ne bom več govorila. Naj se naslajajo kje drugje.

Na čim več mirnih večerov in prespanih noči!