Ja, pa lahko! Erik je prve zobke dobil pri desetih mesecih in pol, trdo hrano pa sam jé (v kosih) že od petega meseca in pol.

Otrokova osnovna hrana do prvega leta naj bi bila mleko. Erik je bil polno dojen (razen prvih nekaj dni, ko sva morala dodajati adaptirano mleko) do petega meseca in pol, ko je poskusil prvo trdo hrano. V prvih mesecih uvajanja se od otroka ne pričakuje, da bo pojedel velike količine hrane, in da bo nadomestil obroke. Bistveno je, da spoznava hrano, različne teksture, barve, oblike in okuse. Čisto na začetku je hrana igra. Pravijo, da je en od znakov, ko je otrok pripravljen na trdo hrano, ko ve, da mora hrano nesti do ust. Ko je Erik začel posegati po mojem krožniku, sem mu poskusila dati prvo hrano, in sicer je prvič dobil cvetačo. Prijel jo je, jo nesel k ustom, jo malo »pocuzal«, raziskoval z rokami, kaj to je. Na začetku je pojedel le nekaj mini mini koščkov, sčasoma pa seveda vedno več. Dajala sem mu prosto pot (kar je bistvo blw-ja), da se je sam odločil, kaj in koliko bo jedel. Ker smo se soočali z alergijami, je bilo naše uvajanje precej dolgočasno, saj je bil Erik dolgo samo na sadju in zelenjavi, pa še v zimskih mesecih, ko ni take izbire sezonske zelenjave in sadja kot poleti.

Ponujala sem mu različno sadje in zelenjavo, vedno pripravljeno tako, da je lahko prijel v roke. Idealne so palčke, ki jih lahko prime v pest in še vedno malo hrane gleda iz pesti, da lahko nese v usta. Zelenjavo skuhajte toliko, da ni čisto mehka, da se mu ne bo prehitro zmehčala v rokah, ampak jo bo lahko v enem kosu prinesel do ust. Krompir je na začetku boljši pečen kot kuhan, saj se naredi skorjica, zaradi katere ga otrok lažje prime. Tudi ostalo hrano sem pripravljala na ta način, na primer gosto kuhano polento, ki sem jo prelila v nizko posodo, da se je do konca strdila, nato pa narezala na palčke in popekla na malo olja.

Kmalu pa lahko ponudite tudi drugo hrano, pri kateri se otrok znajde na druge načine. Riž, ajdovo kašo ipd., otroci primejo v pest, nato pa nesejo do ust in pest tik pred usti razprejo in pojejo. Erik je včasih kar nagnil skodelico in tako jedel iz nje. Je pa zelo hitro razvil tudi pincetni prijem in začel pobirati manjše koščke hrane.

Otroku ob obroku ponudite tudi žlico in vilico. Na začetku se bodo s tem bolj igrali, potem pa sčasoma osvojili, kako se uporablja. Jaz Eriku včasih pomagam tako, da mu kakšno stvar napičim na vilico, ampak bolj zato, da vidi, kako gre, nato pa sam nese v usta. Če boste ponudili tekočo hrano, je za začetek bolj primerno kaj, kar je vseeno dovolj gosto, na primer jogurt, da lahko žlico (ali pa prste) samo namoči notri in vseeno nekaj ostane na njej, da potem obliže. Juhe in podobno pa lahko ponudite kar v kozarcu, da lepo pije iz njega.

Testenine so na začetku najbolj primerne take, ki jih lažje prime v roke (svedrčki so na primer primernejši kot peresniki ali mini makarončki, tudi špagete ponudimo kasneje). Ponudila sem mu tudi goveje meso iz juhe, prav tako narezano na palčke. Tega seveda ni moral gristi tako kot lahko kasneje z zobmi, ampak kot rečeno, namen je, da spoznava različne okuse in to jih tudi tako, da »pocuza« iz mesa ven sok. Včasih je kakšno hrano samo malo premetaval po ustih, pa sem mu prav tako dovolila, saj se je tako spoznaval z njo. Bistvo blw-ja je, da otroku daš svobodo. Moraš biti zraven medtem ko jé, da ga spremljaš, da se mu slučajno ne zatakne, ampak ne smeš biti paničen. Moraš zaupati otroku, ker on zmore! Preden začneš uvajati hrano, je dobro pogledati kak video na youtube, kjer je prikazano, kako reagirati, če se otroku res zatakne. Je pa treba ločiti med tem, ko se otroku res zatakne in med situacijo, ki jo otrok lahko sam reši. Erik je večkrat sam izkašljal kakšen košček, ki je ušel predaleč. Bila sem zraven, situacijo sem imela pod kontrolo, ampak sem bila mirna in sem popolnoma zaupala Eriku, da bo situacijo rešil sam. Nikoli nisva imela nobenega problema. Nekateri v najini okolici so bili sicer bolj panični in so bili živčni že takrat, ko se mu še niti slučajno ni nič zatikalo. Prav zato se je treba dobro informirati o tem, pogledati več videov, morda lahko še na instagramu poiščete kakšno mamico, ki uvaja po blw načinu, da boste mirni in samozavestni. Starši namreč lahko v določenih situacijah sami povzročimo težave, saj s panično reakcijo vplivamo na otroka, ki potem hrane ne izkašlja tako kot bi jo sicer. Strah, da se bo otrok zadušil, je odveč oz. je velikokrat pretiran. Če otroku damo možnost spoznavanja in ne posegamo v to, kar dela s hrano, bo že v prvih tednih uvajanja razvil občutek za to, kaj je primerno za v usta in kaj ne, pa tudi kaj lahko pogoltne in kaj ne. Otrok ima prirojen »gag refleks« in bo hrano, če bo ušla predaleč, sam izpljunil/izkašljal.

Katera je torej hrana, s katero lahko začnete? Katerakoli. Otrok naj bi jedel tisto, kar vi (predvsem, če nimate težav z alergijami). Hrano prilagodite le toliko, da npr. ni soljena, v začetku tudi pazite, da ne uporabljate premočnih začimb. Izbirali naj bi lokalno in sezonsko sadje in zelenjavo. Ostalo je odvisno od vas, kaj se vam zdi primerno. Jaz mu recimo mesa in rib nisem dajala takoj od začetka, ampak šele med osmim in devetim mesecem. Tudi z glutenom nisem hitela, sem ga uvajala pozno in tudi potem mu ga nisem dajala pogosto. Več o glutenu si lahko preberete tukaj. Mlečnih izdelkov sama ne bi uvajala hitro (tudi, če ne bi bil alergik), mleka pa sigurno ne pred enim letom. Če otrok hrano lepo sprejema in nima težav z alergijami, je na alergene vseeno dobro biti pozoren. Jagode, paradižnik, zeleno ipd. uvajajte, ko lahko dobite domače, pa še takrat za začetek v manjših količinah.

Predvsem pa – poslušajte sebe in svoje občutke, hkrati pa poslušajte otroka, saj vam bo sam pokazal, kaj mu ustreza. In uživajte med hranjenjem, naj bo uvajanje prijetno in ne stresno!