Po SSKJ je priden tisti, ki rad, dosti dela. Tisti, ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve. Tisti, ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti.

Moj otrok ni priden. Ker sem alergična na to besedo. Na besedo, ki je v resnici tako zelo vkoreninjena v nas.

»Kako si bil priden, si pojedel kosilo.« Ne, ni bil priden. Bil je lačen in je pojedel kosilo. Če ne bi pojedel vsega, ne bi bilo nič narobe.

»Bodi priden, ne jokaj.« Zakaj je jok nekaj slabega, zakaj ga je treba prekinjati in celo govoriti otroku, da je poreden, če joka?

»Se zbuja ponoči ali je priden?« Zbuja se ponoči, ampak to ne pomeni, da ni priden.

In moja najljubša cvetka »Naš otrok je pa priden, nima nobenih alergij.« Vau! Vaš je pa priden in ima celo to moč, da ne razvije nobene alergije, noro!

Beseda priden me moti že dolgo in se ji poskušam izogibati, je pa dejstvo, da smo tako navajeni nanjo, da kdaj kar sama uide iz ust. Malo bolj sem se v to temo poglobila po branju članka Diagnoza: pridna! Gre za intervju z dr. Sašo Krajnc, psihoterapevtko, coachinjo za osebno transformacijo.

Tale odstavek ti da misliti:
Eden od načinov, na katerega Slovenci pogosto vzgajajo otroke, je, da jim vzbujajo občutke krivde: »Kako si lahko takšna? Mami se je tako trudila, da je skuhala kosilo, ti pa niti toliko nisi hvaležna, da bi ga pojedla! Zelo sem žalostna!« Otrok se nauči, da je odgovoren za mamina čustva in da mora »poskrbeti« zanjo tako, da se prilagodi njenim zahtevam. Pretirano priden postane takrat, ko s svojim vedenjem skrbi za to, da se drugi ob njem počutijo dobro in udobno, ne glede na to, kako se ob tem počuti sam. Tako bo pojedel tisto kosilo tudi, če ne bo lačen. Zanj je precej manj boleče, če potlači telesne občutke, kot pa da čuti, da mami povzroča nekaj zelo hudega in da je zato slab in nevreden ljubezni. Podreditev v tem primeru omili težke občutke krivde in sramu. Če se takšen način vzgoje ponavlja, se v odraslosti pretirano podreja drugim in postane pretirano osredotočen na to, kaj mislijo o njem. Ljudje s takšno predstavo o sebi in drugih se odpovedo svoji notranji moči. Odločitve sprejemajo na podlagi tega, kaj o njih mislijo drugi. Zaradi pasivnosti in nevključenosti v lastno življenje so veliko bolj dovzetni za izkoriščanje in zlorabe.
Če se starši odzivajo tako, kot sem navedla v prejšnjem primeru, se otrok nauči, da sam po sebi ni dovolj dober, da se nima pravice postaviti zase, da njegove potrebe niso pomembne, da on kot oseba ni pomemben. To postanejo globoko zakoreninjena prepričanja o sebi, ki v odraslosti ne povzročajo samo lahnega neugodja, ampak veliko eksistencialno stisko. Prav tako ponotranji napačno prepričanje, da s postavljanjem meja drugega napada oziroma mu s svojim vedenjem povzroča nekaj hudega. Ta sprevržena logika ima lahko v človekovem življenju uničujoče razsežnosti.
Tako zelo pripravna je za opravičevanje vedenja nasilnih ljudi, ker odgovornost za nasilno vedenje s storilca prelaga na žrtev! Ko se tako vzgojeni posameznik v odraslosti razjezi in drugemu postavi mejo, lahko doživlja močne občutke nevrednosti, krivde, sramu ali strahu pred kritiko, zavrnitvijo ali zapuščanjem. Ne čuti, da je postavljanje zase v resnici izraz ljubezni in spoštovanja do sebe.

Otrok, ki je miren, tih, samo leži v vozičku in opazuje okolico, je označen za pridnega. Živahen, jokav dojenček, ki se ne počuti dobro v vozičku, je označen za ne-pridnega. Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko dojenčku, ki joka, ker nekaj potrebuje, rečeš, da je poreden. Ker če ni priden, potem je poreden, a ne?

Beseda priden je samo beseda, s katero nič kaj dosti ne povemo. Z njo označujemo osebnost in ne samega dejanja. »Biti priden« pomeni »naredil si tako kot jaz hočem«. Meni pa je recimo pomembno, da moj otrok ohranja sebe. Pomembno mi je tudi to, kaj si želi on, ne da vedno samo ustreza meni. Nočem, da se mi uklanja in dela nekaj samo zato, »da bo mami srečna«.

Strokovnjaki predlagajo, da se beseda priden zamenja s konkretnimi pohvalami, tako recimo otroku rečeš »danes si lepo pospravil sobo« ali še bolje »vesela sem, da si pospravil sobo«. Na ta način namreč govorimo o sebi kot staršu in otroku sporočimo, da cenimo njegovo upoštevanje naših občutkov, mu pa ne dajemo sodbe, kot je priden si ali poreden si. To pomeni, da se otrok lahko dobro počuti tudi takrat, ko nam kakšno njegovo dejanje ni všeč ali ga ne odobravamo.

Še en članek priporočam v branje, najdete ga tukaj, jaz pa kopiram le en del:
Kaj je sploh to pridnost in priden otrok? Odgovor je takle: »Priden otrok – se pravi otrok, ki je »kaj prida« – je v različnih starostnih obdobjih različno izkazoval svojo pridnost. Dokler je bil še dojenček, je moral hitro zaspati, srednje jesti, ne želeti si v naročje in dati mir«. (Puhar).
Ko je bil star eno leto, je moral priden otrok kmalu shoditi in jesti vse, kar so mu dali. Moral je ubogati na prvo besedo, malo jokati in veliko spati. In dati mir! Dati mir je pomenilo biti čim prej samostojen, kajti mame morajo delati. Pridnost je pomenila tudi čimprejšnja in prezgodnja samostojnost.
Priden otrok je moral navzven kazati veselje in srečo, da ne bi spravil v slabo voljo svojih staršev. Do staršev je moral biti ves ljubezniv in prijazen, moral je biti ponižen in pokoren, se podrejati željam, pričakovanjem in ukazom staršev in vseh drugih odraslih.
Priden otrok se podreja. Je nekakšno angelsko bitje, ki ga je komaj videti in slišati, ki nikdar ne izraža svojih pristnih čustev, temveč hlini nenehno, brezpogojno ljubezen do svojih staršev. Na dnu vsega tega pa je zahteva: otrok naj čim prej preneha biti otrok, naj čim prej preneha biti sam svoj.
Beseda svojeglavost se v slovenščini pojavlja zgolj na seznamu napak. Kaj je torej pridnost? Pridnost pomeni biti kaj prida za tiste, ki so te spravili na svet. Pridnost pomeni zatreti lastne misli in lastna čustva, ker je to v interesu nekoga drugega. Biti priden otrok pomeni biti tujec samemu sebi.

Želite torej imeti pridne otroke?