Tole objavo že nekaj časa pacam po glavi, pa je morda zdaj skrajni čas, da jo spravim »na papir«. Februar je namreč mesec, ko vrtci odprejo svoja vrata in pripravijo informativne dneve, v marcu pa bomo že oddajali vloge za novo šolsko leto.
Tisti, ki me poznate, in tisti, ki redno spremljate moje objave, veste, da sem glede izbire vrtca in kasneje glede uvajanja precej komplicirala. O občutkih pred Erikovim vstopom v vrtec sem pisala tule, o začetkih uvajanja pa tule.
Ko sem danes sama brala te objave, sem ugotovila, da so po skoraj pol leta ostali le še bledi spomini na vrtčevske začetke. Uvajanje je potekalo precej tekoče, vsak dan smo malo podaljšali čas, ko je bil v vrtcu, ob koncu prvega tedna je vzgojiteljica že poskušala z uspavanjem, a ni uspelo. Klicala me je z resnično obupanim glasom »Vaš otrok je neuničljiv. Za razliko od mene, ki res rabim malo počitka medtem ko otroci spijo. Pridete ponj?« Nasmejala sem se njenemu klicu, ker sem čutila, da ga je poskušala uspavati na vse možne načine, ampak ni šlo. Ni jokal, ni bil v stiski, le spati ni hotel, je bilo vse ostalo bolj zanimivo. Istočasno se mi je seveda smilila, ker mi ni bilo prijetno, da bo moj otrok morda tako trd oreh. Z vzgojiteljico sva pripravili bojni plan, v vrtec sem prinesla nosilko, da ga ne bi bilo treba nositi na rokah, ampak bi si lahko malo olajšala situacijo. Potem pa kot strela z jasnega pride informacija, da je moj mali škrat zaspal brez problema – vzgojiteljica se je ulegla zraven njega in ga malo božala, on pa je lepo zaspal. In tako so v zelo kratkem času napredovali do tega, da niti vzgojiteljici ni bilo več potrebno ležati zraven, ampak se je lepo ulegel, še malo gledal naokrog, potem pa lepo zaspal. In seveda spal dlje kot spi doma 🙂
Da sem bila pomirjena, sta mi v prvih tednih vzgojiteljici dopoldne poslali kakšno slikico, da sem videla, da je Erik super. To mi je ogromno pomenilo.
Zelo hitro smo napredovali do tega, da je šel Erik z veseljem k vzgojiteljici v naročje. Najprej k eni, potem še k drugi. Po približno pol leta pa lahko rečem, da je tako, kot da bi v vrtec hodil že celo večnost. Tako zelo vesel je, ko se pripeljeva pred vrtec, skoči mi v naročje iz avtosedeža in potem navdušeno odpeketa proti vrtcu. Že ko odpreva vrata na hodniku, glasno pozdravi Daaaan in potem teče pred mano po hodniku in me čaka pri vratih garderobe, da jih odprem. Zelo dobro pozna postopek: sezujeva čeveljčke, obujeva copatke, slečeva hlače in jopico, vzame svojega oslička na polici in že teče do umivalnika, kjer odloži oslička, zaviha rokave, si umije roke in jih obriše, vzame svojega oslička, meni stisne lupčka, mi da roko in greva proti igralnici. Tam pa steče v objem vzgojiteljici in se prav prisrčno stisne k njej. Ne bi morala biti srečnejša, ker vem, da se v vrtcu dobro počuti in ima res zlate vzgojiteljice.
Ko ga pridem iskati, me je seveda zelo vesel in mi priteče v objem, pošlje lupčka vzgojiteljici in pomaha papa 🙂 V garderobi mi zdaj že našteva imena njegovih prijateljev iz skupine in nasplošno je vsak dan bolj zgovoren. Počasi bom že razumela, kaj mi želi povedati 🙂
Da gre otrok rad v vrtec, da je tam sproščen, da se ima fino in da se kaj koristnega nauči, je nekaj najlepšega. Ni pa samoumevno. Prepričana sem, da ni nujno, da bi bilo povsod tako. Res je veliko odvisno od vrtca in vzgojiteljic. Zato bi v teh dneh pred informativnimi dnevi in vpisi rada staršem še enkrat svetovala – pozanimajte se, sprašujte, iščite informacije, ne zadovoljite se kar takoj s ponujenim. Poiščite vrtec in vzgojiteljice, kjer boste imeli dober občutek in kamor boste otroka mirne vesti vozili v varstvo. Otroci so v vrtcu večji del dneva in dejansko nam jih vzgajajo drugi. Meni ni vseeno kakšna je ta vzgoja, zato sem iskala vrtec, kjer bodo imeli prijazen in sočuten pristop, kjer ga bodo marsikaj naučili, kjer bo napredoval in se lepo razvijal. Pomemben je tudi odnos vrtca in vzgojiteljic do uvajanja. Dva ali trije dnevi za večino otrok in staršev niso dovolj, treba se je prilagoditi posameznikom in prav je, da vam to omogočijo.
V eni od objav sem že povabila k poslušanju predavanja o uvajanju v vrtec, tokrat bom še enkrat, ker bo na sporedu ravno čez en teden. Veva spletna šola za starše je prostor, kjer boste dobili (po mojem mnenju) najboljše informacije o nosečnosti, porodu, poporodnem obdobju, dojenju, vzgoji, zdravju in še čem. Nič nimam od tega, da vam jih priporočam, gre za moje osebno navdušenje, saj sem poslušala že več njihovih predavanj in se ogromno naučila. O uvajanju v vrtec bo 19. februarja ponovno govorila Jasna Matjašič, več informacij o predavanju, ki je potem na voljo za ogled še 9 dni, najdeš tukaj.
Pred kratkim pa sem zasledila tudi informacijo, da se naslednji teden začenja (delno brezplačen) seminar o sočutnem varstvu otrok. Ker poznam koncept in nekatere ljudi, ki pripravljajo ta seminar, si resnično želim, da bi vsebine prišle do čim večjega števila vzgojiteljev. Svet bi bil za naše otroke res lepši, če bi se o tem več govorilo. Več o seminarju lahko preberete tukaj.
V upanju, da bodo tudi vaši malčki uživali v vrtcu, vas lepo pozdravljam do naslednjič 😉