IZLET: V hribe božati oslička

Danes sem se odločila, da ne bom kuhala, ampak svoja fanta raje peljem na planšarsko kosilo v planine.

Midva nisva ravno športnika (bodimo iskreni – sva daleč daleč od tega), tudi ne pohodnika. Jaz sem pred leti hodila malo po hribih, ampak nikoli prav visoko. Sandi je v hribe hodil le, ko so ga prisilili v šoli, pa kot pravi Ljubljančan je bil nekajkrat na Šmarni.

Pred kratkim pa so me hribi spet zamikali in želim si, da bi vsaj Eriku hribe predstavila kot nekaj pozitivnega (zaenkrat mu je super, ker mu ni treba hoditi, hehe). Meni so bili hribi namreč vedno kot kazen (le kaj mi je tega treba). Priznam, pred nekaj leti so me v hribe spravili zaradi štrukljev. Čokoladni štruklji s Kofc so se zdeli dovolj mamljiva ponudba, da sem zagrizla v hrib. In pazi! Čokoladnih štrukljev ravno takrat niso imeli! Ampak dejansko nisem bila tako zelo razočarana kot bi si človek mislil, bila sem namreč ponosna nase, da mi je vzpon uspel in da mi je bilo celo všeč. Po tistem sem torej še bila nekaj po hribih (zaradi razgledov in na zaradi hrane, haha), zdaj pa že nekaj let ne.
Dva tedna nazaj sem se odločila, da gremo na Dobrčo. Naš avto je hvalabogu zmogel pot zelo visoko in tako smo hoje imeli bolj malo, a za prvič dovolj. Že takrat sem vedela, kaj je naš naslednji cilj.

(več …)

0 Komentarjev

Ti tega ne moreš, ti si debela!

Pred dnevi sva bila z Erikom na igralih, kjer sta bili tudi punčki, stari približno osem let. Recimo jima Ana in Maja (imeni sta izmišljeni). Maji v šoli najbrž rečejo prekla, ker je zelo suha, Ana je normalne (suhe) postave. Ana je na igrala prišla skupaj z babico, Maja je bila sama. Maja je delala kolesa po igrišču, Ana ji je sledila … Prvi poskus je bil neuspešen. Kolo ni bilo popolno, pristala je na tleh. Babica je takoj vskočila »Ne delaj tega, da se ne boš polomila. Maja to lahko dela, ker je suha, ti pa ne moreš.« Manj kot pol ure smo bili skupaj na igralih, pa sem besede, podobne tem, slišala vsaj 10x. »Ona je suha in ona to zmore.« Seveda to ni bilo dovolj. Anina babica je občudovala Majo, kako je delala kolesa enega za drugim, kako je naredila špago itd. »Maja, koliko kilogramov pa imaš ti?« Majin odgovor me je pravzaprav še najbolj razveselil: »Ne vem, ker se ne tehtam.«

Res težko sem bila tiho, je pa v meni vrelo. Resno? Resno??? Osemletno punčko, ki sploh nima odvečnih kilogramov, ampak čisto normalno postavo, obremenjuješ s kilogrami in ji govoriš, da zmore manj kot njena zelo suha prijateljica. In potem bo odrasla v zafrustrirano žensko s tisoč in enim problemom in totalno uničeno samopodobo. Takrat bodo seveda krivi vsi, samo babica ne.

Odkar imam tudi sama otroka, sem ful občutljiva pri takih temah, ko vidim, da otrok trpi. Tokrat mi je šlo kar na jok, ko sem razmišljala o tem, kako se počuti Ana. Totalno nespoštovanje s strani babice, samo zato, ker ni tako zelo suha kot njena prijateljica. Iskala je potrditev. »A ne, babi, da tudi jaz znam narediti kolo. A ne, babi, zdaj sem zanalašč padla, da sem pokazala, kako je to, ampak tudi jaz znam narediti tako lepo kolo kot Maja.« Joj, punčka zlata, objela bi te in ti povedala, da si čudovita – točno taka, kot si. Ja, zmoreš tudi ti, samo dovolj vaje rabiš. Tudi Maja ni kar takoj obvladala vsega tega, ampak je vadila, vadila, vadila …

Mi trije. Srečni – takšni kot smo.

(več …)

0 Komentarjev

Ne pametuj nenaspani mami!

Ja, utrujena sem. In prekleto nenaspana! Manjka mi časa zase in časa za partnerja.
Ojoj, slaba mama! Ne zna uspavati otroka in poskrbeti, da bi spal celo noč!

Zadnje tedne ugotavljam, da je nespanje otrok tabu. Očitno je mame sram priznati, da njihovi otroci ne spijo. Kot da bi bilo z njimi kaj narobe. Pravzaprav razumem, zakaj se o tem ne govori. Tvoj otrok je kar naenkrat označen kot ne-priden. Napadejo te, če poveš po resnici. Grozna in nesposobna mama. Itak je prvo vprašanje vsakega, ki te sreča in ima pet minut odvečnega časa, a spite? Ker se ti ne da spuščati v debato, zamrmraš “ja” ali kaj podobnega in tako velja splošno prepričanje, da saj večina otrok čisto lepo spi. Kaj bi se sploh zgodilo, če bi rekla ne? Bi kdo prišel uspavati otroka namesto mene? Bi se kdo drug namesto mene zbujal celo noč? Najbrž ne.

Super pameten je biti, ko tvoji otroci spijo, ko imaš večer zase in za partnerja, zjutraj pa se zbudiš naspan.
Pa ni pri vseh tako. Recimo pri nas. (več …)

0 Komentarjev

… in tako se je rodil Erik (moja porodna zgodba)

Dolgo sem razmišljala, naj objavim svojo porodno zgodbo ali ne. Pa sem se odločila, da lahko gre v svet. Odvila se je precej drugače kot sem si želela, ampak na koncu ugotoviš, da ni nič bolj pomembno kot to, da se ti rodi zdrav otrok.

Eriku se ni nikamor mudilo. En dan čez rok, dva dni čez rok … Vsi te sprašujejo, če je že kaj, pa še vedno nič … (več …)

0 Komentarjev

Otrok kot iz pravljice

Vsak starš ima idealnega otroka. Nekateri imajo to srečo, da jih imajo več. Vsak otrok je unikat in vsak otrok je svojemu staršu najpomembnejši.
Tudi midva sva (na nek poseben starševski način) zaljubljena v najinega Erika. Od prvega dne, ko sva to malo bitjece stisnila k sebi.

(več …)

0 Komentarjev

Najboljša darila za prvi rojstni dan

Obljubila sem, da bom nekaj besed namenila darilom, ki jih je Erik dobil za prvi rojstni dan. Zelo težko je bilo tedne pred rojstnim dnem odgovarjati na vprašanje, kaj mu kupiti. Saj vse ima, saj nič posebnega ne rabi. Pa so se sorodniki in prijatelji vseeno odlično znašli in dobil je kar nekaj lepih in uporabnih daril.

Stric mu je naredil majhno leseno škatlico, v katero bomo lahko pospravili spominčke, npr. slike na usb ključku. Prva stvar, ki smo jo pospravili v škatlico, pa so Erikovi prvi laski, saj je bil ravno nekaj dni po rojstnem dnevu prvič pri frizerju. Na vrhu škatlice je vgraviran Medo Pu in njegovi prijatelji (čisto v stilu Erikovega prvega rojstnega dne!).

(več …)

0 Komentarjev

Prvi rojstni dan – za starše ali za otroka?

Otrokov prvi rojstni dan je za starše (ali vsaj mamice, če smo čisto iskreni) nekaj posebnega, čeprav se ga otrok ne bo spomnil. Je prvi večji mejnik in to je 2. junija letos »zadelo« tudi mene. Najin mali fantek ni več dojenček! Malček je in v nekaj dneh bo sam odkorakal v svet! Ko je bila ura 13:33 (ob tej uri se je rodil), sem ravno pogledala na uro, spustila vse iz rok, tekla iz kuhinje v dnevno, ga Sandiju praktično vzela iz naročja, ga objela, mu zaželela vse najboljše in mu povedala, da ga imam najraje na svetu! Ne vem kdo je bil bolj šokiran – Erik ali Sandi, hehe.

Čeprav se ga Erik ne bo spomnil, sem želela, da je njegov dan nekaj posebnega. Sandi se je zgražal, ko sem že januarja na Aliexpressu naročala dekoracijo, sama pa sem bila ponosna nase, da sem vsaj enkrat nekaj naročila do časa in sem bila potem mirna, ko sem več kot mesec pred rojstnim dnem že imela doma praktično vse, kar sem si zamislila. Ko sem naročala dekoracijo, sem se odločila, kaj bo rdeča nit njegovega praznovanja. Letos se to še lahko odločam sama, kasneje bo seveda sam znal izraziti svoje želje, zato sem izkoristila, da je bil prvi rojstni dan brez traktorjev, avtomobilov, dinozavrov ipd. Vsi (s tem mislim sebe, Sandija, sestro in prijateljice) smo navdušeni nad medvedkom Pujem in izbira je bila logična.

Poleg dekoracije sem naročila še unikaten kompletek (bodi s kratkimi rokavi, kratke hlače in rutka), in sicer ga je zašila Barbara, ki ustvarja pod imenom BAM. Mojo osnovno idejo (Medo Pu na bodiju) je odlično nadgradila in ga perfektno zašila. Sicer smo že nekaj časa (odkar smo prve tri dobili kot darilo) navdušeni uporabniki njenih rutk, ki so res daleč najboljše. Zdaj jih je v Erikovem predalu že kar nekaj in praktično nosi samo še te rutke.

foto: BAM

(več …)

0 Komentarjev

Kaj NE sodi na otroško igrišče

Včasih še vedno ne morem verjeti kakšne svinje smo ljudje. Pa sem se v bistvu grdo izrazila in užalila svinje … In odrasli naj bi bili vzor otrokom …

Otroška igrišča naj bi bila prostor, namenjen otrokom za brezskrbno igro. Pa meni osebno večkrat povzročajo sive lase. Kot da bi bilo igrišče namenjeno samo večjim otrokom. Pa ni. Na igrala hodimo tudi z enoletniki ali celo mlajšimi otroki, ki kobacajo, dajejo v usta vse, kar jim pride pod roko itd. Potem pa na tleh najdem cigaretne ogorke, pasje drekce, smeti, hrano … A je res težko pomislit na druge? Mogoče sem sama na to bolj občutljiva, ker je moj otrok alergik in mi je zato toliko manj všeč, če na tleh ležijo mandlji, ki so se očitno nekomu raztresli. Pa ok, hrano in smeti še nekako prebolim, čeprav je žalostno, da smo že kar navajeni, da na vsakem koraku naletimo na smeti. Ampak kajenje na otroškem igrišču in za povrh vsega še odlaganje ogorkov na tla, je pa brezobzirno. A ni tako, da se na otroških igriščih poleg otrok ponavadi zadržujemo starši? In toliko nam je mar za naše lastne otroke, da jim po tleh postiljamo s cigaretnimi ogorki? Večkrat se torej na igralih počutim kot smetar, ki mora najprej pobrati smeti po tleh, da se potem otrok zares lahko igra. Saj ga imam ves čas na očeh, logično, ampak ni prijetno biti ves čas v strahu, da bo v usta nesel cigaretne ogorke. Pa nisem mamica, ki bi kaj dosti komplicirala, tudi kamne mu do neke mere pustim žvečit po ustih, pa travo trga in take in drugačne palčke (1 kg svinjarije na leto morajo pojesti ali kako že?), ampak cigaretnih ogorkov pa res ne rabi dajat v usta.

(več …)

0 Komentarjev

A je mami pozabila čeveljčke obuti?

Moj otrok je živčen, če ima karkoli na nogicah (ali na glavi). Takoj, ko je bil dovolj star, da si je znal potegniti nogavičke iz nog, je to tudi storil. Najprej je bil to žur, kot je vsem majhnim otrokom, ki se naučijo nekaj novega in potem to ponavljajo v nedogled. Pa še fino je, ker si lahko malo navihan in nagajaš mamici, ki ti mora 100x na dan natakniti nogavičke ali copatke. Kmalu pa sem ugotovila, da mu dejansko najbolj odgovarja, da ima gole nogice. Seveda sem ga poslušala in mu nehala težiti z obuvali. Nekako smo imeli srečo, da se je to zgodilo ravno na prehodu iz zime v pomlad, ko ni bilo več tako zelo hladno. Živimo v pritličju, pod nami je neogrevana klet, tako da tla niso ravno topla. A če je otrok rad bos, bo pač bos. Nogavičke sem mu obuvala samo še, ko je bilo zunaj res hladno in smo šli na sprehod. Včasih so celo zdržale na nogah kakšnih 15 minut. Ko se je enkrat začela toplejša pomlad, pa sem nogavičke enostavno pustila doma. In ko so mamice Erikovim vrstnikom začele kupovati čeveljčke za prve korake, sem ugotovila, da bomo očitno prihranili kar nekaj denarja, haha.

(več …)

0 Komentarjev

Na sprehodu lovimo svež zrak

Pred dnevi sem na Instagramu slučajno odkrila, da poteka akcija #nasprehodu, in ker v povprečju kar 79% svojega življenja preživimo v zaprtih prostorih, je tole tudi moje povabilo, da gremo ven.

Kmalu bo eno leto od Erikovega prvega sprehoda. Ker sem imela carski rez, in ker je bil Erik nonstop priklopljen name, so bili naši sprehodi bolj kratki. To pomeni pol ure sprehoda, a z vmesnim postankom za “ziza-malico”. Če smo imeli srečo, je bil postanek le en, sicer smo bili zunaj dve uri za pol ure sprehoda. Važen je seveda svež zrak, predvsem za majhnega otroka. Vroče poletje sicer ni bilo naklonjeno dolgotrajnemu vozičkanju, tako da smo na sprehode hodili pozno zvečer, čez dan pa smo se hladili ob vodi.

(več …)

0 Komentarjev