Včasih še vedno ne morem verjeti kakšne svinje smo ljudje. Pa sem se v bistvu grdo izrazila in užalila svinje … In odrasli naj bi bili vzor otrokom …
Otroška igrišča naj bi bila prostor, namenjen otrokom za brezskrbno igro. Pa meni osebno večkrat povzročajo sive lase. Kot da bi bilo igrišče namenjeno samo večjim otrokom. Pa ni. Na igrala hodimo tudi z enoletniki ali celo mlajšimi otroki, ki kobacajo, dajejo v usta vse, kar jim pride pod roko itd. Potem pa na tleh najdem cigaretne ogorke, pasje drekce, smeti, hrano … A je res težko pomislit na druge? Mogoče sem sama na to bolj občutljiva, ker je moj otrok alergik in mi je zato toliko manj všeč, če na tleh ležijo mandlji, ki so se očitno nekomu raztresli. Pa ok, hrano in smeti še nekako prebolim, čeprav je žalostno, da smo že kar navajeni, da na vsakem koraku naletimo na smeti. Ampak kajenje na otroškem igrišču in za povrh vsega še odlaganje ogorkov na tla, je pa brezobzirno. A ni tako, da se na otroških igriščih poleg otrok ponavadi zadržujemo starši? In toliko nam je mar za naše lastne otroke, da jim po tleh postiljamo s cigaretnimi ogorki? Večkrat se torej na igralih počutim kot smetar, ki mora najprej pobrati smeti po tleh, da se potem otrok zares lahko igra. Saj ga imam ves čas na očeh, logično, ampak ni prijetno biti ves čas v strahu, da bo v usta nesel cigaretne ogorke. Pa nisem mamica, ki bi kaj dosti komplicirala, tudi kamne mu do neke mere pustim žvečit po ustih, pa travo trga in take in drugačne palčke (1 kg svinjarije na leto morajo pojesti ali kako že?), ampak cigaretnih ogorkov pa res ne rabi dajat v usta.
Še bolj navdušena pa sem nad lastniki psov, ki ne pobirajo pasjih iztrebkov. Pa če ne pobereš nikjer, bi vsaj nekje sigurno moral – na otroškem igrišču. Halo?!? Otroci so na igralih, podijo se naokrog, a jim je res treba stopit v pasji drek? In majhni otroci, ki vse nesejo v usta … Želodec se mi obrača, res. Pa se nama je že zgodilo … katapultiralo me je v zrak in sem mu hitela dajat svinjarijo (ja, zasušen pasji drek) iz ust, istočasno iskala robčke po torbici, da mu obrišem roke in usta (vse do grla, haha) in da nesem drek do smetnjaka. Hvala, predragi lastnik psa, ki si preveč len, da bi pobral za svojim psom. Če imaš spuščenega in sploh ne veš, kje hodi tvoj pes, pa še en dodatni hvala, res cenimo.
Huh!
In ko mislim, da me nič več ne more presenetit … Se bo sigurno našla še kakšna cvetka, ki mi bo polepšala dan.
In če smo že pri bontonu na igriščih, lahko omenim še to, da bi bilo lepo, če bi se ukvarjali s svojimi otroki, mojega pa pustili na miru.
Pride babica z dvema vnukoma, ki sta ji več kot očitno odveč, na igrala in potem se vtakne v mojega otroka, ki se lepo igra, ampak po njeno »sigurno hoče na tobogan« in »a se bova gugala, te bom jaz gor dala, če te mami ne da«. Resno? Moj otrok je star eno leto in še ne more na vsako gugalnico. Če hoče na tobogan ali ne, pa jaz menda vem bolje kot ti in brez skrbi, da mu bom omogočila spuščanje po toboganu, ko bo sam tako želel.
Seveda pa nimam nič proti, če kdo želi zbližati otroke in jih spodbujati, da se skupaj igrajo. Zadnjič je do naju prišel fantek, mogoče pol leta starejši od Erika, vzel je Erikovo žogo, sem mu rekla, naj mu jo lepo poda in bi se čisto lepo žogala, če ne bi prišla mamica, ki ga je kregala, zakaj je vzel fantkovo žogo in ga odpeljala stran.
Zgodijo pa se tudi lepše zgodbe. Ko do nas pristopijo punce, stare mogoče kakšnih osem do deset let, ogovorijo Erika, si z njim podajajo žogo in ga spodbujajo k igri. Tako veš, da čisto vse pa res še ni izgubljeno, in da še obstaja upanje za ljudi.
