Včasih gre najin dan takole …

Zbudil se je dobre volje, vstala sva na njegovo pobudo (to pomeni, da on prvi vstane, mi prinese copate in mi da jasno vedeti “mami, vstani!”) in šla proti dnevni sobi, kjer sem mu prižgala luč in videti je bilo, da se bo igral. Povedala sem mu, da moram na stranišče in padel je v jok v trenutku, ko je videl, da ne grem z njim v dnevno, ampak na stranišče. Oprosti mali, ampak res moram iti lulat. Prijokal je za mano in sem ga vzela k sebi, sva šla skupaj v kopalnico umiti roke, pa še vedno ni bil zadovoljen. Hotel je iti v dnevno. Ok, greva v dnevno. Kaj bi? Nima pojma. Na koncu se odloči, da bi imel zobno krtačko, ki jo je prejšnji večer pustil v dnevni (no comment na ta del). Greva umiti zobke? Jaa! 🙂 Ok, super. Greva v kopalnico, uspeva umiti zobe, jaz si na hitro namažem maskaro in se grem oblačiti v spalnico. Erik spet v jok, prijoka za mano v spalnico, me zvleče na posteljo in mi da vedeti, da se želi dojiti. Ok, ni panike, se bova še malo pocrkljala. Potem pa vidi moj mobitel in začne delati du du du. Joj, ne, ne bova že navsezgodaj poslušala baby shark. Mu razložim, da sharki še spijo in da jih zdaj ne moreva poslušati, da greva v vrtec, sharke pa bova poslušala popoldne. Bova previla rito? Neeee. Užaljen jok, metanje po postelji, jok, ki je bolj prisiljen kot ne. Poskušam se na hitro obleči, vmes mu umirjeno razlagam, da ga razumem, ampak da ne more imeti vsega, kar si zamisli in to kadarkoli si zamisli. Pride k meni v objem, v trenutku sem vsa umazana, ker mu valda teče iz noska in se je obrisal vame. Super, treba bo poiskati novo majico. Erik, a bova zdaj previla rito, da greva lahko v vrtec? Neee, ne in ne. Sledi jok, dretje, jaz pa globoko diham.

Sedel je pri meni v naročju in jokal, jaz pa sem mirila malo sebe, malo njega. Ko je prišel k sebi, sem mu rekla, naj mi pove, kaj želi. Peljal me je v dnevno. Ok, kaj želiš? Pil bi. Ok, greva v kuhinjo in mu dam, kar želi – ovseni napitek. Popije in je zadovoljen. Uspeva iti v spalnico in ga previjem. Ves navdušen mi tako kot ponavadi ponudi še najino on guard mešanico za odpornost, s katero namaževa podplate, skratka rutina kot vsak dan. Se oblečeva, zadovoljen mi da lupčka in se stisne k meni. Ok, super, zadiham, rešila sva situacijo. Greš pogledati, katere škorenjčke boš danes obul? Jaaaa. Ko sva šla na hodnik po škorenjčke, sem se spomnila, da bi bilo mogoče dobro, če še kakšno jopico oblečem. Grem nazaj v spalnico in odprem omaro … Napaka! Erik priteče nazaj, se začne stegovati proti zgornji polici v omari in valda – hoče lego kocke. Oh, dragi moj, zdaj pa res ni več časa za igro, v vrtec morava iti. Zaprem omaro, Erik protestira, grem na hodnik in se začnem obuvati, njemu še enkrat rečem, naj pove, katere škorenjčke bo obul. Spet s solzami v očeh pride do mene, izbere škorenjčke in mi dovoli, da mu jih obujem. Ob odhodu od doma je še poskušal nekaj protestirati, ampak ni bilo hudega. Ko je bilo treba v avtosedež, sledi še eno krajše negodovanje. Ko se usedem v avto, pomislim – kar naenkrat sem tista mama, ki si bo v službi malo odpočila.

Zjutraj si vzamem dovolj časa, da se v miru urediva in greva dobre volje od doma. Ne uspe vedno. Ta dan je vse skupaj trajalo uro in pol, pa ni šlo brez slabe volje. V določenih momentih je bilo izredno naporno. Trenutno je v fazi, ko večkrat še sam ne ve, kaj bi. Ga vprašam “a bi žemljico?” in reče ne, takoj zatem pa začne jokati/se dreti in vprašam še enkrat “a bi žemljico?” in potem reče ja. Ne vedno, seveda. Moraš biti malo čarovnika in znati brati misli, predvsem pa biti potrpežljiv pri komunikaciji.

Ko otrok preizkuša meje, ko joka, pa niti ne veš zakaj, ko ne zna povedati, kaj želi … takrat se ti lahko zmeša … od nemoči, od neprijetnih občutkov, od stiske, ki jo čutiš ob otrokovem joku.

Veliko sem brala o joku, trmi, o otrokovem sporočanju skozi jok. Na vse to se poskušam spomniti v momentih, ko Erik joka/trmari/se dere. Lažje mi je, če se opomnim, da tega ne dela nalašč, da enostavno ne zna drugače. Poskušam se spomniti, kaj o tem pravi Ljubeča mama in kaj sem brala v knjigi Celostni razvoj otroških možganov. Nekaj misli v nadaljevanju delim z vami. Mogoče bo tudi vam pomagalo v takih trenutkih in jih boste lažje premagali. Predvsem pa so tukaj na kupu zbrane zame, ker se moram vsake toliko opomniti, da ni nič narobe z mano ali Erikom. Kdor je mislil, da je starševstvo enostavno, se je pač pošteno zmotil 🙂 A čeprav je težko, je v resnici predvsem lepo. Pozabiš vse, ko se stisne v objem, ko se nagajivo nasmeji in začne čebljati ali ko pride do tebe in ti stisne lupčka kar tako, ker te ima pač rad. Ravno tako kot ti njega 🙂

Najprej nekaj zapisov Ane Bešter Bertoncelj, Ljubeče mame:

Otrok majhne stvari (npr. hoče kozarec vode, pa mu jo prinesete, pa jo noče več, pa bi, pa ne bi, …) uporabi kot uvod v to, da lahko iz sebe da napetosti, frustracije in stiske, ki so v njem. Starši upate, da je to faza, ki bo minila, vendar ne gre za to, da bo to minilo. Enkrat bo. Ampak naša predstava o tem, kaj je jok in kako ga je treba utišati in ustaviti je napačna. Jok (in tudi trma) imata pomembno vlogo v razvoju otroka in nalogo obnovitvene funkcije. O tem se premalo govori. Žal pa v naši družbi veljata tako jok, kot trma za nezaželeno vedenje, ki ga je treba prekinjati. Otrok preko joka odlaga svoje nepredelane stiske. Tako kot skozi prebavo “odložimo” česar ne potrebujemo (fizične vsebine), tako z jokom odlagamo psihološke vsebine, ki jih ne potrebujemo več. TO NE POMENI, DA OTROKA PUSTIMO JOKATI. TO POMENI, DA MU DOVOLIMO JOKATI. Prvo rani, drugo celi.
Kako zares poslušati in slišati otroka tudi v joku, pa se trudim počasi učiti starše. Vendar tukaj pridejo ven tudi vse starševe nepredelane vsebine (zato večina staršev ne zmore “držati prostora” za otrokov jok). Otrok joka in joka in »cmizdri« in cvili, ker ima v sebi nepredelane vsebine, ki jih ne more nikamor odložiti. To nikakor ne pomeni, da mu ne postavite meje. Mejo otrok nujno potrebuje, ampak ljubečo. Po ljubeči meji pa ljubeče poslušanje. In ne le tri minute. Včasih lahko to traja tudi pol ure. Starejši je otrok, več časa traja, ker ima v sebi veliko vsebin, ki čakajo, da jih bo lahko odložil. Bolj boš ob tem ljubeča, bolj varno se bo počutil, več čustvenih vsebin bo lahko odložil. In ko enkrat starš to zna, začne prihajati ven vse, kar je nabrano. Strah, žalost, nemoč, jeza, lahko tudi groza. In to je za starša včasih zelo težko držati, ker ponovno stimulira starševe lastne občutke strahu, žalosti, jeze. Ampak otroka to celi, celi, celi, celi.

Otroški jok je govorica, ki ne potrebuje, da je utišana, ampak potrebuje, da je slišana.
Polno sprejemanje bolečih čustev vodi v varno navezanost. Dojenčki, ki jim je dovoljeno jokati, bodo odrasli v posameznike, ki bodo imeli občutek, da so razumljeni in sprejeti. Kot najstniki pa bodo lažje govorili o svojih stiskah, saj bodo imeli izkušnjo, da so starši zmožni poslušanja tudi takrat, ko so situacije neprijetne.

Da so izbruhi jeze pomembni, sem se naučila ob branju knjige Celostni razvoj otroških možganov. “Izbruhi besa so ključna obdobja, v katerih se oblikujejo možgani. Čustveno uravnavanje občutij namreč otroku med čustvenim izbruhom omogoča ustvariti zelo pomembne povezave v možganih, ki skrbijo za obvladovanje stresa in uveljavljanje volje pozneje v življenju. Preveč priden otrok, ki ne doživlja izbruhov besa, se je že zgodaj naučil, da z izražanjem silovitih občutij samo izzove buren odziv staršev in da je cena za starševsko ljubezen in odobravanje popolna poslušnost. Takšen otrok zelo pomembno fazo, v kateri mu starši pomagajo oblikovati možgane s svojim odzivom na izražanje njegovih silovitih, burnih občutkov, preprosto ´preskoči´. To pomeni, da se bo pozneje v življenju, ko bo doživel frustracijo, nanjo lahko odzval z izbruhom jeze ali grobim uveljavljanjem svoje volje. Izbruhi besa zaradi stiske se dogajajo, ker še niso ustvarjene ključne povezave med otrokovimi zgornjimi in spodnjimi možgani. Te povezave pa so nujne, da bi otrok obvladal svoja silovita občutja. Vaša naloga je, da otroka pomirite, medtem ko v njegovih možganih telesu divja velikanski hormonski vihar. Če se na otroka zaradi njegovega izbruha besa razjezite, lahko sicer preneha jokati, vendar pa to pomeni, da je v njegovih možganih sistem za strah sprožil sistem za ločitveno stisko. Otrok ima zaradi stiske, ki je nihče ne potolaži, v možganih zelo veliko strupenih stresnih hormonov. Prizadevanje, da bi se pogovorili z otrokom med izbruhom besa, je izguba časa. Prav tako je nesmiselno pričakovati, da nam bo govoril o svojih občutkih. Vse, kar je v njegovi moči, je sproščanje čustev. Če otrok doživlja izbruh besa zaradi stiske, potrebuje vašo pomoč, da se spet pomiri. Če ga držite v naročju, bo vaš razvit sistem za telesno vzburjenost pomagal pomiriti njegovega nerazvitega. Govorite mu z nežnim glasom in ga pomirjajte s preprostimi besedami. Vaš otrok se bo začel počutiti zelo varnega, ko bo spoznal, da mu lahko pomagate pri spoprijemanju s silovitimi občutji.”

In če povzamem nasvete, kako se odzvati na izbruh besa zaradi stiske: bodite mirni, otroka zamotite, da se aktivira sistem za iskanje, nežno ga držite v naročju in ga pomirjujoče ogovarjajte. Včasih se bo otrok počutil varnega in sprejetega že samo, če boste mirno sedeli ob njem in mu nežno govorili. Med izbruhom besa zaradi stiske ne uporabljajte tehnike odmora. Nikar otroka med njegovim izbruhom besa ne pošljite samega v kakšen prostor. In ne pozabite, da je otrokova stiska pristna. (po knjigi Celostni razvoj otroških možganov)

Biti starš je naporno. Biti starš ne pomeni samo igre, crkljanja in drugih lepih trenutkov z otrokom. Starš si tudi ob bolezni, ob bolečem izraščanju zobkov, ob trmastih izpadih in drugih razvojnih mejnikih. Ni enostavno. Včasih je hudičevo težko. Nimaš vedno dobrega dneva, pa je vseeno treba zbrati čim več dobre volje, da umirjeno spelješ jutranjo rutino in pospremiš otroka v vrtec. Ob tem včasih porabiš nenormalno veliko energije. Kdor tega ne izkusi sam, si težko predstavlja. Ampak, a bi starši zamenjali svojo vlogo? Ne, za nič na svetu! Kakorkoli je naporno, je biti starš najlepša vloga, ki ti je dana v življenju. In čeprav si včasih na robu moči in potrpljenja, je že v naslednjem hipu vse pozabljeno. Skupaj se vsak dan naučiva česa novega in hvaležna sem za vsako lekcijo posebej.