Danes sem se odločila, da ne bom kuhala, ampak svoja fanta raje peljem na planšarsko kosilo v planine.

Midva nisva ravno športnika (bodimo iskreni – sva daleč daleč od tega), tudi ne pohodnika. Jaz sem pred leti hodila malo po hribih, ampak nikoli prav visoko. Sandi je v hribe hodil le, ko so ga prisilili v šoli, pa kot pravi Ljubljančan je bil nekajkrat na Šmarni.

Pred kratkim pa so me hribi spet zamikali in želim si, da bi vsaj Eriku hribe predstavila kot nekaj pozitivnega (zaenkrat mu je super, ker mu ni treba hoditi, hehe). Meni so bili hribi namreč vedno kot kazen (le kaj mi je tega treba). Priznam, pred nekaj leti so me v hribe spravili zaradi štrukljev. Čokoladni štruklji s Kofc so se zdeli dovolj mamljiva ponudba, da sem zagrizla v hrib. In pazi! Čokoladnih štrukljev ravno takrat niso imeli! Ampak dejansko nisem bila tako zelo razočarana kot bi si človek mislil, bila sem namreč ponosna nase, da mi je vzpon uspel in da mi je bilo celo všeč. Po tistem sem torej še bila nekaj po hribih (zaradi razgledov in na zaradi hrane, haha), zdaj pa že nekaj let ne.
Dva tedna nazaj sem se odločila, da gremo na Dobrčo. Naš avto je hvalabogu zmogel pot zelo visoko in tako smo hoje imeli bolj malo, a za prvič dovolj. Že takrat sem vedela, kaj je naš naslednji cilj.

Dolga njiva je luštna planina, na kateri sem pred leti že bila, v zadnjem času pa sem večkrat zasledila objave na družabnih omrežjih, ko so ljudje objavljali fotografije njihovega mini zoo-ja.
Pa smo šli. Z avtom dokler je možno. Kakor se spomnim izpred let, ko je bila Dolga njiva zame le prvi cilj (šli smo namreč hoditi nekam naprej), je od parkirišča do koče le kratka pot (manj kot 20 minut). Šele na parkirišču me je Sandi vprašal, koliko je do vrha in sem se mu smejala, da eno uro. Malo ga je stiskalo, ampak se je kar nekako sprijaznil. Meni pa je bilo všeč, da je pripravljen na več, v resnici pa bomo v dvajsetih minutah na cilju. Potem pa hodimo in hodimo, pot ni niti malo podobna tisti iz mojega spomina, hodimo in hodimo in cilja kar ni in ni. Hodili smo (z nekaj krajšimi postanki) kar kakšno minuto več kot eno uro, ko smo končno zagledali planšarijo.

Že na poti smo srečali krave, na vrhu sta nas pričakala oslička, kasneje smo si ogledali še purane in pujske, imajo tudi kokoši, zajce itd. Pravi mini zoo.
Postregli so nam s kosilom, za katerega se res lahko reče, da je bil za prste obliznit! Ajdovi žganci s kislim mlekom za Sandija in ajdovi žganci s kislim zeljem za naju z Erikom. Vau! Hrana se je kar topila v ustih, res noro okusno! Erik je tako žgance kot zelje jedel prvič in bil nad obojim navdušen. Vsi trije pa smo se navduševali tudi nad bezgovim sokom. Njama!

Za nami je na vrh prišla tudi družina, ki smo jo srečali na parkirišču. So nam povedali, da smo vsi skupaj zašli. Res namreč obstaja tista krajša 20-minutna pot.
Pa nič za to. Sandi je sicer rekel, da bi me sredi poti najraje utopil v žlici vode, na vrhu pa je rekel “Vau! Kako je lepo tukaj!” in priznal, da se je splačalo.
Navdušeni nad naravo, nad živalmi, nad hrano in nad našim dosežkom.

Priporočamo družinam z majhnimi otroki, saj je planšarija zanje res pravi raj. Erik je bil navdušen nad živalmi, božal je oslička, mahal kravicam in se pogovarjal s purani in pujski. Posebno doživetje za male otroke in lepo preživeti dan za celo družino. Mi še pridemo!