Dolgo sem razmišljala, naj objavim svojo porodno zgodbo ali ne. Pa sem se odločila, da lahko gre v svet. Odvila se je precej drugače kot sem si želela, ampak na koncu ugotoviš, da ni nič bolj pomembno kot to, da se ti rodi zdrav otrok.

Eriku se ni nikamor mudilo. En dan čez rok, dva dni čez rok … Vsi te sprašujejo, če je že kaj, pa še vedno nič …

Osem dni po roku sem bila na pregledu v porodnišnici, kjer je bilo iz ctg-ja in ultrazvoka razvidno, da je z otrokom vse v redu, in da se mu še nikamor ne mudi. Ginekologinja me je vaginalno pregledala, ugotovila, da sem odprta 2 cm, mi luščila ovoje, da bi spodbudila naraven začetek poroda, poleg tega sva se dogovorili, da čez dva dni pridem na sprožitev, če se seveda prej že samo ne začne kaj dogajati. Razen izcedka, ki niti ni bil krvav, se mi ni nič dogajalo. V četrtek proti večeru pa me je vedno pogosteje grabilo v križu in do jutra so se razvili popadki. Spala itak nisem kaj dosti in tudi občutki ob odhodu od doma so bili posebni, ker sva vedela, da je to dan, ko bova spoznala svoj mali zakladek. Vesela sem bila, da sem dobila svoje popadke, ker me je bilo sprožitve kar nekako strah. Popadki so bili kratki (okrog 30 sekund), ampak pogosti (na 2-3 minute). Ko sva prišla v porodnišnico, je bilo hitro jasno, da imajo konkretno gužvo. Priklopili so me na ctg in tam sem ležala približno eno uro (v tem času so se rodili trije otroci, babice so komaj imele čas priti preveriti ctg, ki pa jim tudi nikakor ni bil všeč, ampak kaj več niso komentirale). Bila sem že konkretno živčna, ker mi nikakor ni odgovarjalo ležati med popadki (ki jih ctg seveda ni zaznaval).

Potem sem dočakala pregled ginekologinje, ki je ugotovila, da sem odprta približno 3 cm in se odločila, da mi kljub mojim popadkom da še tabletko za sprožitev. To je pomenilo selitev v sobo na oddelek, kjer sem morala eno uro ležati (in spet trpela, ker mi res ni odgovarjalo ležati), nato so mi priklopili še ctg, kar je ležanje samo še podaljšalo. Nadaljevali so se popadki na 2-3 minute, ctg jih ni zaznal. Ctg je bil babici sicer malenkost bolj všeč, ampak ni bila posebej navdušena. Končno sem se šla lahko sprehajati in delati, kar mi je odgovarjalo. No, odgovarjalo mi ni nič. V končni fazi ni bilo prav veliko od sprehajanja, ker mi je še najbolj odgovarjalo sedeti in v miru predihovati popadke. S Sandijem sva sedela na glavnem hodniku in vsi so mi šli noro na živce. Ko mi je babica prišla povedati, da me v sobi čaka kosilo, je videla, da mi je čisto vseeno za hrano in vse ostalo, totalen fokus je bil na popadke. Pa so se odločili, da me pošljejo v porodno sobo, kjer mi bodo še enkrat naredili ctg.

Ob prihodu v porodno sobo so se mi prikazala nebesa, ko sem videla žogo, na katero sem se usedla z največjim veseljem in mi je res odgovarjalo sedeti na njej. Sem prosila, da mi ctg merijo v sedečem položaju in babica se je strinjala. Pa jim hitro spet nekaj ni bilo všeč in sem se morala premestiti na posteljo. To je bil menda cel podvig – Sandi pravi, da me je tako bolelo, da je trajalo celo večnost, preden sem se uspela dati na posteljo, jaz se pa tega dela že itak ne spomnim več dobro. V tej fazi so bili popadki že čisto zgoščeni, vmes je bilo samo približno 15 sekund pavze.

V sobi je bilo kar naenkrat cel kup ljudi, zdravnica sploh še ni dobro vstopila v sobo in pogledala na ctg, ko je že omenjala carski rez. Potem me je vseeno še vaginalno pogledala, vmes komentirala, da ctg ni v redu in potem sva bila postavljena pred dejstvo »tukaj bo potreben carski rez«. V tistem trenutku mi je bilo vseeno za vse – samo naredite carski rez, rešite otroka in to je to. Začuda me ni zagrabila panika, ampak sem sama pri sebi vedela, da bo vse v redu. Akcija je bila v trenutku na polno, ljudi v sobi cel kup, nato sem šla sama čez hodnik v operacijsko sobo, kjer so me pripravljali za carski rez, medtem ko sva jim oba s Sandijem razlagala, da bi želela imeti spinalni blok, če je seveda možno. So mi razložili, da je premalo časa, in da bo potrebna kar splošna anestezija. Medtem je v sobo prišla babica z mojo materinsko knjižico in porodnim načrtom in jim zatežila še ona, da povsod piše, da se preferira spinalni blok, in da imam taka priporočila od ginekologa in nevrologa. Ginekologinja in anesteziologinja sta potem spet začeli razpravljati o tem, ali lahko delajo spinalni blok in ugotavljali, da ni dovolj časa. Sem jih imela že počasi dovolj in sem jim sama rekla »naredite v splošni anesteziji, bom že preživela, zdaj je važen otrok«. Prav veliko prijaznosti potem nisem bila več deležna, anesteziologinja je samo še osorno rekla »no, lahko noč«.

… In sem se zbudila v porodni sobi, Sandi je bil ob meni in mi razlagal, da sva dobila sinčka. Presenetljivo dobro sem prenesla anestezijo, vseeno sem rabila približno dve uri, da sem nekako zares prišla k sebi. Sandi mi je povedal, da je Erik v inkubatorju na opazovanju, ampak da je z njim vse ok. Pokazal mi je slike in video, ki jih je posnel, ko ga je šel pogledat. Odpeljali so me na oddelek in mi pripeljali Erika, da sva se spoznala, pocrkljala in prvič podojila. Zaljubljena v trenutku!

Šele takrat mi je Sadi (s solzami v očeh) povedal njegov del zgodbe in vse, kar se je dogajalo medtem ko sem jaz spala. Njega so povabili v sobo poleg operacijske, skozi okno je lahko videl, kaj delajo z mano. Posedli so ga na stol v kotu sobe in tam je čakal … skupaj s še tremi osebami, ki so prevzele Erika takoj po rojstvu. Ko so ga prinesli iz operacijske, ni dihal. Takoj se je začela akcija – brizganje vode iz pljuč, vpihovanje kisika, masiranje celega telesa … Več kot pet minut so se trudili z njim, da je potem le spustil prvi glas … in nekaj zatem končno tudi zajokal. Takrat so si vsi oddahnili in začeli s klasičnim postopkom – Sandija so povabili, da je prerezal popkovino, nato je bil zraven, ko so ga izmerili itd.

Bila sem čisto paf in bolj kot sem kasneje razmišljala, bolj sem bila vesela, da sem vse to prespala, sicer bi me itak najbrž kap. V tistem trenutku sem bila še bolj hvaležna za to, da je najin mali ok, in da se je vse izšlo tako kot se je. Hormoni so mi po porodu že itak nagajali, zaradi celotne zgodbe najbrž še nekoliko bolj. Erika so mi pripeljali še enkrat ponoči in nato zjutraj, ko je tudi ostal pri meni, mu ni bilo treba več nazaj v inkubator. Vsakič, ko sem ga pogledala, sem v sebi imela tisti neskončni občutek hvaležnosti in ljubezni … in solze v očeh. Ko je zjutraj prišla pediatrinja na vizito in mi rekla »veste, tukaj smo pa včeraj imeli precej sreče«, me je itak zabilo še dodatno. In do odhoda domov sem od osebja še večkrat slišala, kakšno srečo smo imeli in vsi so bili kar malo presenečeni, da je z Erikom vse v redu. O tem, koliko solz sreče je bilo, mi najbrž ni treba …

Kaj je bilo narobe, zakaj carski rez? Začel mu je padati utrip in kasneje se je izkazalo, da je bila plodovnica mekonijska. Pediatrinja na viziti mi je rekla, da je bil problem v »absolutni prenošenosti«, kar se mi je slišalo kot da bi bila jaz sama kriva za to, ampak konec koncev so mi do tistega dne vedno zagotavljali, da je z otrokom vse v redu.

Kakorkoli – konec dober, vse dobro. Midva sva na novo zaljubljena in imava svoj mali zakladek, ki je zdrav in s katerim je vse v redu.

Sem pa kljub temu več kot eno leto po porodu še vedno razočarana. Tisoč vprašanj o tem, zakaj se je zgodilo kot se je zgodilo, a bi se lahko odvilo drugače. Porodnišnico sem zaprosila tudi za porodni zapisnik, da bi razjasnila določena vprašanja, a mi žal ni bil preveč v pomoč. Sem pa v zapisniku videla, da so uradno zapisali, da je bil prvič podojen v roku ene ure po porodu. Pa ni bil! Po več kot treh urah sem ga šele prvič videla. Res grdo se mi zdi, da porodnišnice olepšujejo podatke, z namenom, da je statistika lepša, in da se lahko pohvalijo s tem, da so novorojenčku prijazna porodnišnica.

Nosečke, ki vas porod še čaka – pogumno! Borite se za pravice sebe in svojega otroka. Zaupajte osebju porodnišnice, ki ste jo izbrale, a vedno najprej zaupajte sebi in svojim občutkom. Srečno!