To je med drugim tudi zgodba o načrtovanem carskem rezu v spinalni anesteziji.

Bil je petek, dan po predvidenem roku poroda, ko sva šla z možem na prvi pregled v porodnišnico. Prej sem na preglede hodila k svoji ginekologinji. Nič se ni dogajalo in pričakovala sva, da bova hitro opravila, potem pa šla na kavo, v trgovino in v vrtec po Erika. Pred porodnišnico sva se še nekaj hecala in sestri sem poslala posnetek »ha ha midva greva pa roditi«. V planu je bilo, da počakamo na naraven začetek poroda, in sicer maksimalno en teden čez rok. Prvič sem namreč rodila s carskim rezom, zato nismo upali čakati dlje. Sem pa dobila zeleno luč za termin 8 dni po roku, saj sem si res želela roditi po naravni poti. Ta dan torej nisva bila pripravljena na to, da bom ostala tam. Sem pa ravno ta dan uspela v avto dati torbo, ker “kaj pa, če me končno kaj prime”.

Po klasičnem postopku so me priklopili na CTG. Babice so malo sumljivo gledale v ekran, mi nosile kozarce vode in mi razložile, da je nekoliko povišan utrip in poskušajo ugotoviti, če je dete morda le dehidrirano. Ni šlo na bolje, ležala sem tam celo večnost, nato pa pride zdravnik. Sprva nič kaj prijazen mi razlaga, da bo treba narediti carski rez, ker se dete ne počuti več dobro. Bil je precej osoren, grob z besedami. Jasno mi je bilo, da se tako pogovarja z mano, ker je mislil, da bom želela iti z glavo skozi zid in bom vztrajala pri naravnem porodu. Jaz pa imam za sabo slabo izkušnjo od prvič in niti slučajno nisem želela tvegati. Kljub močni želji po naravnem porodu nisem vztrajala. Prosila sem ga, da naredi še ultrazvok in vaginalni pregled. Če bi slučajno … No, pa ni. Na ultrazvoku je videl, da je dete zelo veliko (takrat mu še nisem verjela) in me opozarjal, da ni pametno zavlačevati. Po vaginalnem pregledu pa je bilo jasno, da nimam več izbire. Če bi bila vsaj 2 cm odprta, bi mi lahko predrli ovoje in na ta način sprožili porod, česarkoli drugega pa niso smeli narediti, ker imam za sabo že en carski rez. Na tej točki sem pokimala tudi jaz in potem se je vse skupaj zelo hitro odvilo. Na hitro sem skočila ven, poklicala mami in prijateljico, jima naročila, da se dogovorita, katera pride, da bo šla po Erika v vrtec, potem pa sva že šibala v porodno sobo.

Tam so me pripravili, izpolnili vse možne vprašalnike in … sploh ne vem kaj vse so delali z mano. Še lupčka možu (s solzami v očeh in cmokom v grlu) in že sem bila v operacijski sobi. En kup ljudi, pogovarjajo se med sabo, tebe le vsake toliko kdo ogovori. Odločila sem se, da bom med operacijo budna. Kar nekaj časa je trajalo, da so pripravili spinalno anestezijo, potem pa kar naenkrat nisem več čutila nog. Na ta način (ko ne čutiš nog) se je kar izziv namontirati na operacijsko mizo, ampak mi je uspelo. Priklenejo ti roke, kar ni najbolj prijeten občutek.

Veš tisto pregrinjalo, ki ga vidiš v filmih in ga imajo ljudje med operacijo tam nekje nad trebuhom, da ne vidijo dogajanja nižje? No, to pregrinjalo sem dobila direkt pred nos. Malo čuden, tesnoben občutek.

In kar naenkrat akcija. Toliko dogajanja je bilo, da zdravnikov nisem slišala, kar mi je bilo zelo všeč. Njunih pripomb res nisem rabila poslušati. Težko je opisati, kakšni so občutki, ampak dejansko čutiš vse. Ne boli, ampak čutiš. Čutiš, kako ti razrežejo trebuh, čutiš, kako pritiskajo, razpirajo itd. Ampak zelo hitro slišiš jok. Jok tvojega otročka. V tistem trenutku je kar naenkrat vse ok. Babica mi jo pokaže čez pregrinjalo. Moje malo bitjece. Zadiham. Kmalu mi jo je babica še enkrat prinesla k obrazu, da sem jo lahko povohala in vsaj na hitro videla. Nato jo je odnesla v porodno sobo, kjer jo je čakal očka. Pripravljen na kengurujčkanje zgoraj brez 🙂

Da so mene zašili, je trajalo še približno pol ure. Ta čas se vleče in vleče. Jaz sem si prigovarjala, da če sem zdržala do zdaj, bom pa tudi še teh nekaj minut. In sem. Juhuhu!

Odpeljali so me po hodniku mimo porodne sobe, kjer sta se Tisa in očka crkljala in me čakala. Skupaj smo šli na oddelek, kjer so imeli kar nekaj dela z mano. Carski rez ni enostavna operacija. Bila sem noro žejna, piti pa nisem smela, pač pa so mi samo zmočili ustnice vsake toliko. Kmalu pa sem bila soočena z realnostjo – že zvečer bo treba iti na noge (rodila sem 13:25, na noge so me dali okrog 23h).

Imam izkušnjo z urgentnim carskim rezom v splošni anesteziji in s planiranim carskim rezom v spinalni anesteziji. Popolnoma različni izkušnji. Mene je bilo strah biti budna med operacijo, ampak je vredno. Otroka takoj vidiš, okrevanje je veliko lažje in hitrejše. Vseeno boli, vseeno traja nekaj tednov, da spet funkcioniraš približno normalno, ampak je lažje. Splošna anestezija je na meni pustila posledice – bila sem bolj utrujena, pa tudi zbegana in brez prave energije.

Tiso sem takoj dobila k sebi in sva se prvič podojili. Ves čas bivanja v porodnišnici sem jo imela pri sebi.
Rodila sem v petek, domov sem šla v ponedeljek (Erika sem prav tako rodila na petek, domov sem šla na torek). Če bi vprašali mene, bi šla domov že v nedeljo. Res sem komaj čakala, da greva v domače okolje in zelo sem pogrešala Erika. Ampak smo preživeli.

Bi kaj naredila drugače? Ja.

Kljub temu da sem imela spisane porodne želje (tudi za primer carskega reza), me je po porodu nekako “zmanjkalo” in ko so me ob odhodu na oddelek vprašali, če imam kakšne posebne želje glede nege otroka, sem rekla ne. Če bi vedela, da bo to pomenilo, da jo bodo potunkali v ribodermin, bi rekla drugače. Zakaj sem rekla ne, mi še danes ni jasno, saj sem imela zelo jasno željo, da ne brišemo verniksa, in da je vse skupaj čim bolj naravno. Kakorkoli, za nazaj ne morem spreminjati, moram pa najbrž še prb. 15x roditi, da bo potem enkrat vse tako kot si želim 🙂 🙂

Hudo mi je, ker nikoli v življenju (vsaj ne v tem 😉 ) ne bom izkusila lepega naravnega poroda. Vseeno pa sem hvaležna za dva zdrava otroka in pomirjena z odločitvijo, da tudi Tisi na svet pomagamo s carskim rezom.

Še vedno zagovarjam, da se je na porod treba pripraviti. Zato sem tudi napisala svojo izkušnjo. Morda s kakšno malenkostjo pomagam kateri od tistih, ki jih podobna zgodba še čaka. Če se pripravljaš na carski rez, pokukaj še na instagram, kjer je Katarina precej podrobno opisala svojo izkušnjo (poglej med njene highlightse). Njena izkušnja je sicer vezana na Ljubljano, moja pa na Novo mesto. Je nekaj razlik (v Novem mestu npr. ne delajo klistirja pred carskim rezom), a vseeno lahko izveš marsikaj zanimivega, razbila je nekaj mitov, npr. tega, da po carskem rezu nimaš čišče 😉