Ko tole pišem, je Erik star že dobro leto in dojenje je del najine rutine, si že skoraj težko predstavljam dan brez dojenja. Pa grem zdaj vseeno na začetek najine zgodbe ali celo v čas, ko je še užival v trebuščku. Spomnim se, da sem se v zadnjih mesecih nosečnosti spraševala, kako bo v prvih tednih, ko bo veliko obiskov, ko bodo vsi želeli spoznati novega člana naše družine, on pa se bo želel dojiti. Predstavljala sem si, da se bova umaknila v spalnico in ga bom podojila. In je res bilo tako … prva dva tedna ali mogoče celo manj, hehe. Hitro sem ugotovila, da je dojenje blazno priročno, in da je velik privilegij, da lahko otroka nahranim kjerkoli in kadarkoli. Dvignem majico in dojim. Mleko je ravno prave temperature, nobenega mešanja, segrevanja/ohlajanja ali kakršnihkoli drugih nevšečnosti. Luksuz! In če sem na začetku še mislila, da čisto povsod pa res ne bom dojila, zdaj že težko rečem, če res obstaja kakšna posebna okoliščina, v kateri ne bi dojila.
Dojenje ni razkazovanje, dojenje je hranjenje otroka. Ko to razčistiš sam pri sebi, si že na dobri poti. Če imaš še podporo partnerja, pa je to že skoraj vse, kar še rabiš. Iz tedna v teden so se rušili predsodki in vedno lažje sem dojila res kjerkoli. Doma na balkonu, čeprav so me gledali iz sosednjih blokov, in kljub temu, da živimo v pritličju in se mimo našega bloka sprehajajo vrtičkarji. Na klopci na sprehajalni poti. Pri zdravniku na pregledu. V čakalnici. Na klopci pred trgovino. Na pločniku, na travniku, na plaži. V kavarni in v gostilni, ker je, logično, otrok lačen točno takrat, ko ti prinesejo hrano na mizo. Hvala vsem, ki ste mi narezali hrano, medtem ko sem dojila, hehe. Vse se da, če se hoče. Treba si je zaupati in se spoštovati, hkrati pa se še zavedati, kaj z dojenjem dajemo otroku. Če bi želela dojiti in se hkrati s tem ne izpostavljati v javnosti, bi to pomenilo, da bi morala biti nonstop doma. Se mi zdi, da so se na dojenje kar hitro navadili tudi vsi okrog mene, pač je to postalo del rutine. In lahko rečem, da v enem letu nisem doživela nobene slabe izkušnje. Mogoče me je kdo gledal postrani, pa tega niti nisem opazila.
Mamicam, ki se še soočate s takimi situacijami in vam je morda neprijetno, toplo svetujem, da si kupite majice za dojenje. Najboljši nakup! Poleti niti ni panike, v hladnejših dneh pa je fino, da ledvice ostanejo pokrite, in da si ni treba preveč dvigovati majice.
Pred dnevi sem na otroškem igrišču videla mamico z nekaj tednov starim dojenčkom in še enim starejšim otrokom, ki se je želel spuščati po toboganu. Ko se je dojenček zbudil in želel jesti, je mamica rekla, da morajo iti domov. Ne želim obsojati, ker vem, da nekateri dojenčki potrebujejo mir, da se dojijo, ali pa se na primer želijo dojiti le v ležečem položaju. Vse to razumem. Če gre samo za mamine predsodke, pa je žalostno, da ni dojenčka podojila na klopci pri igralih, njen starejši otrok pa bi se mirno lahko igral naprej.
Spomnim se, kako smo z babico in drugimi sorodniki sedeli na dvorišču, Erik se je dojil, sama že sploh nisem več opazila, da sem se »razgalila« pred vsem sorodstvom, ko babica pravi »Glej, kako so ženske zdaj pametne! Doji kjerkoli in nič ji ni nerodno, me smo bile pa smotane in smo se se skrivale in zakrivale!«
Ponosna sem, da lahko dojim, in da svojemu otroku lahko ponudim tisto, kar v tistem trenutku potrebuje. Predvsem v prvih mesecih se je izkazalo, da nam je to olajšalo marsikatero situacijo. Vesela sem, da v zadnjih letih vedno več žensk tako razmišlja, in da ima vedno manj ljudi predsodke, vseeno pa si želim, da bi dojenje postalo še bolj družbeno sprejemljivo. In ne samo sprejemljivo, pač pa tudi spoštovano!
Da se bo o dojenju še več govorilo, in da bodo mamice bolj samozavestne in bodo bolj zaupale same sebi, bomo poskrbeli tudi na letošnjem Festivalu dojenja, ki ga pripravljamo tudi v Tržiču. Spremljaj mojo facebook stran, kjer kmalu objavim podrobnosti. Za več informacij pa dobrodošli tudi na dojiva.se.
