Dojenje je zame nekaj tako naravnega, da vprašanja, ali boš dojila, sploh nisem razumela. Seveda bom dojila! Od kdaj se pa o tem pogovarjamo? Od kdaj je to opcijsko?
Kakor se po eni strani o dojenju danes premalo govori, pa se po drugi strani o tem morda govori preveč. Kar naenkrat smo na dveh polih – tiste, ki dojimo, in tiste, ki ne dojijo. En cel kup predsodkov, očitanj, slabe volje … zaradi dojenja! Je res kaj bolj naravnega? Zakaj se že pred porodom ženske tako napsihira okrog te teme, da že v naprej govorijo »če ne bo šlo, bom dala pa adaptirano mleko«? Zakaj se pogovarjamo o tem, kako ne bo šlo, namesto, da bi energijo vlagali v to, da bo šlo, in da o drugih opcijah sploh ni treba razmišljati?
Sama sem že med nosečnostjo prebrala knjigo 10 P-jev za uspešno dojenje (danes zelo hvalijo tudi knjigo Želim dojiti!) in se na facebooku pridružila skupini Dojiva se. Knjiga mi je vlila dodatno samozavest, skupina pa ponudila pozitivne zgodbe, zaradi katerih sem še bolj nestrpno čakala na svojo štručko, hkrati pa sem spremljala tudi vprašanja žensk s težavami in se naučila, da za čisto vsako težavo obstaja rešitev.
Potem pa je prišel dan D. Dan, ki sem ga tako komaj čakala. Dan, ko bom svojega fantka končno lahko stisnila k sebi. Noro sem si želela naravnega poroda in bila prepričana, da sem nanj pripravljena. Pa ni šlo vse po načrtu in kar naenkrat so zdravniki začeli govoriti o carskem rezu. Tako na hitro se je odvijalo, da niti nisem dojemala.
Res si nisem želela carskega reza, ker sem vedela, da je okrevanje težje, in tudi to, da imajo ženske po carskem rezu ponavadi več težav z dojenjem. To me sicer ni ustavilo, še vedno sem vedela, da bom dojila, pa če se cel svet postavi na glavo.
Zaradi težkega poroda je bil Erik v inkubatorju na opazovanju in so mi ga prinesli šele po nekaj urah. Bila sem žalostna, ker sva bila prikrajšana za takojšnji stik koža na kožo. Prinesla mi ga je prijazna sestra, ki sicer dela na drugem oddelku, sploh ne v porodnišnici. Lepo mi je pomagala, da se je pristavil, namenila nama je kar nekaj časa in navdušena sem bila nad tem, kako dobro mu gre! Ker sem bila sama po narkozi in težki operaciji precej brez moči, sem v prvih dveh ali treh dneh potrebovala kar nekaj pomoči od osebja, poleg tega se je izkazalo, da je Erik še precej zaspanček in je bilo treba med dojenjem kar nekaj energije vložiti v to, da je ostal buden. Kar naenkrat vse skupaj ni bilo več tako enostavno kot prvi dan. Vsakič, ko so se odprla vrata, sem upala, da bo v sobo stopila sestra, ki mi ga je prinesla prvi dan. Pa je ni bilo nikoli več. V sobo so stopale sestre, ki naj bi bile zadolžene prav za pomoč pri dojenju, pa sem kmalu ugotovila, da v teoriji vem več kot one. Začele so s pritiski na vseh ravneh, kmalu sem v sobi imela vse pripomočke, ki obstajajo na trgu. Nastavki za dojenje, ki jih niti slučajno nisva potrebovala. Brizga, da so mu med dojenjem dodajali sladko vodo, da bi bolj z veseljem prijel bradavico. Črpalka, da sem si po dojenju še črpala mleko. To je bila posebna muka, saj sem načrpala zelo malo. Skratka … oni so se hitro odločili, da dojenje ne bo šlo, in da je potreben dodatek. Bila sem tako utrujena od operacije in tako živčna zaradi njihovih pritiskov, da sem popustila in dovolila, da mu dajo dodatek. Koliko sem prejokala zaradi tega … Počutila sem se grozno. Ker sem želela dojiti, ker sem vedela, da lahko dojim, in da ne potrebujeva dodatka, hkrati pa sem bila tako utrujena, da nisem imela moči, da bi vztrajala pri svojem in ga pristavila še večkrat kot sem ga. Dejansko sem se vdala v usodo in samo še čakala, da greva domov.
Na poti domov smo se ustavili v trgovini, da sem kupila stekleničko in adaptirano mleko. Sploh nisem vedela, kaj vse naj bi potrebovala, ker se o tem nisem zanimala. Z ogromno slabe volje sem kupila najpomembnejše in šla domov – dojiti! Erik je bil nonstop priklopljen name, dojila sva se res pogosto. Ker so me v porodnišnici tako naživcirali, da ne dobiva dovolj, sem mu seveda dala še dodatek. Prva dva dneva sta bila pestra. Dojila sem, ga ves čas pristavljala, dala dodatek dvakrat ali trikrat v dnevu, a bila vsakič slabe volje. Potem sem imela vsega dovolj, nisem želela več uporabiti dodatka. Ampak Erik je jokal, s partnerjem sva se skregala, mu pripravila dodatek in Erik se je umiril. »Sigurno je bil lačen.« Oh, no. Sama pri sebi sem še vedno vztrajala – dojila bom, adijo dodatek! Naslednji dan sem se zbudila v poplavi. Očitno je prišlo do navala mleka in moje prsi so skoraj eksplodirale. Skoraj bi se zjokala od sreče in tisti dan je tudi partner dojel, da ne rabimo več dodatka in me podprl pri odločitvi, da mu adaptiranega mleka ne dajem več.
Če že od osebja v porodnišnici nisem dobila podpore, sem imela srečo vsaj s patronažno sestro. Večno bom hvaležna Cvetki, ki je zaupala vame, v naju! Ob njenem prvem obisku je bila Erikova teža nižja kot naj bi bila, pa ni naredila panike. Pogovorila se je z mano, videla mojo željo po dojenju in vedela je, da otrok pri meni ne bo lačen – bo dojen, če res ne bo šlo drugače, pa bo vseeno dobil dodatek. Ob njenem naslednjem obisku sem bila noro živčna, čeprav sem globoko v sebi vedela, da nama gre super. Ob pogledu na številko na tehtnici pa smo bili vsi veseli, meni se je odvalil ogromen kamen od srca.
Niti enkrat nisem več dodala adaptiranega mleka, od takrat je polno dojen že več kot eno leto.
Ja, bilo je naporno. Ne, ne bi si želela, da bi bilo drugače. Ponosna sem, da nama je uspelo.
Ženske smo si različne. Ker dojim, nisem nič boljša mama kot tiste, ki ne dojijo. Meni je normalno, da sem bila v prvih mesecih (ali celo v prvem letu) praktično ves čas ob njem, da se je lahko dojil kadarkoli. Kateri drugi je bolj pomembno, da lahko za nekaj ur sama kam gre, pa zato ni nič slabša mama.
Dojenje je nekaj najlepšega in to veš šele, ko imaš svojega otroka. Z meseci pravzaprav postaja vse lepše. Želim si, da bi bodoče mamice dobile koristne informacije še pred porodom, da bi vedele več o dojenju, in da bi imele moč, da bi rekle NE v porodnišnici, ko bi jim strokovno nepodkovano osebje predlagalo dodatek že takoj na začetku. Želim si, da bi bile samozavestne, da bi vedele, kaj zmorejo, in zakaj je to dobro zanje in za njihovega otroka. Prav zato vsaki nosečnici predlagam, da se pridruži facebook skupini Dojiva se, in da več o dojenju prebere na spletni strani Pod srcem. Ko sva se znebila dodatka, se težave niso zaključile. Prišli so poskoki v rasti, prišla je menstruacija, ko se je okus mleka očitno spremenil in mu ni bil všeč, prišlo je obdobje, ko mu ni več ustrezalo dojenje v sede in sva se dojila v leže itd. Ampak za čisto vsako težavo obstaja rešitev in dojenje nikoli ne sme biti muka. Zato so tukaj podporne skupine in svetovalke za dojenje.
V prihodnje napišem še kaj o dojenju v javnosti in o dojenju po prvem letu starosti. Ker se z Erikovim prvim rojstnim dnem, dojenje za naju še ni zaključilo.
Vesela sem, ker bom informacije o dojenju lahko širila tudi na letošnjem Festivalu dojenja. Festival ob svetovnem dnevu dojenja bo letos 4. avgusta, in sicer letos tudi v Tržiču! Več informacij o tem kmalu tudi na moji facebook strani, vabljeni pa tudi na uradno stran dojiva.se.