Ko je bil Erik star deset mesecev, me je kolegica novinarka prosila, da bi ji napisala nekaj vrstic o izzivih materinstva oziroma o tem, kako zgleda dan na porodniškem dopustu. Dejansko bi bil ta sestavek vsak mesec lahko drugačen, saj se z otrokovim razvojem spreminja tudi način, na katerega preživljaš dan z njim.
Celoten članek z zgodbami še dveh mamic si lahko preberete na Mični. Tole v nadaljevanju pa je moj prispevek, ki torej odraža le neko trenutno stanje in bi ga danes spisala precej drugače (nekaj pa definitivno ostaja – želim si biti hobotnica).
Eden večjih izzivov materinstva je izboriti si pol ure časa, da se usedeš za računalnik in napišeš tekst o izzivih materinstva. Ker je v resnici že skok pod tuš večkrat privilegij – ja, lahko bi tekmovale v hitrostnem tuširanju. Pogosto se zgodi, da zvečer uspavam otroka in komaj čakam, da si vzamem nekaj časa zase. To pomeni, da grem pod tuš, operem umazano posodo, ki se je nabrala tekom dneva, in če se slučajno zgodi kak čudež, s partnerjem pogledava film. Potem pa stojim pod tušem in iz spalnice se sliši jok. Takrat pač vklopiš turbo. Ga spet uspavaš in upaš, da bo tokrat spal malo dlje. Večinoma se ti želje ne uresničijo in tako sva s partnerjem že navajena, da film gledava v šestih delih, jaz pa se sprehajam iz spalnice v dnevno sobo in nazaj. Ponoči ni dosti bolje in če spiva dve ali tri ure v kosu, sem že zares srečna. Potem pa začnemo nov dan …
Da se ne bom preveč pritoževala – zjutraj me zbudi z najlepšim nasmeškom in tono energije, ki ti dejansko da zagon za nov dan. Zdaj, ko je star deset mesecev, ga odnesem v kuhinjo v stolček za hranjenje, kjer počaka, da na hitro skočim na stranišče, potem pa nama pripravim zajtrk. Ker se prehranjuje sam, to pomeni umazanijo (in užitek!), ki jo na hitro pospravim, sledi jutranje previjanje in preoblačenje, pri čemer se prvič spotim – on se je namreč odločil, da bo medtem opravil z jutranjo telovadbo.
Da se bo lahko plazil po tleh, je treba posesati. Ne gre drugače, kot da ga dam v nosilko in skupaj posesava stanovanje. Odložim ga na tla, da se bo igral, jaz pa grem na stranišče … Ja, seveda! On se bo priplazil za mano, pokukal izza vogala, da mu naredim ku-ku, medtem ko sedim na školjki, in se iz srca nasmejal, ker je mami tako smešna.
Kuhanje pomeni, da zraven delaš še najmanj pet stvari, predvsem pa igraš dvornega norčka, da zabavaš otroka in poskušaš doseči, da bo zdržal še nekaj minut, ne da ga vzameš v naročje. Plesanje, skakanje, petje, zganjanje takih in drugačnih vragolij postane sestavni del kuhanja. Kosilo je luksuz odkar tudi on sam jé in torej jeva istočasno. V prvih treh mesecih sem mogoče trikrat v miru pojedla obrok, kot nalašč je bil namreč otrok vedno lačen takrat, ko sem na mizo postavila krožnike. To pomeni, da v naročju držiš otroka, ga dojiš, z drugo roko pa poskušaš jesti. Če imaš srečo, je kdo ob tebi in te on hrani, torej niti nisi edini, ki ne more jesti v miru.
Nekateri ljudje mislijo, da mame na porodniški gledamo v zrak. Ni res. Zapiramo se na stranišče, da imamo pet minut zase. Ne, to se ne dogaja samo v filmih. Želimo si, da bi bile hobotnice, da bi imele nekaj rok več. Treba je skrbeti za dom, gospodinjskih opravil je več, ko imaš enkrat otroka, treba se je ukvarjati z otrokom, ga kaj naučiti, peljati na sprehod … Predvsem v prvih tednih pa potrebujemo počitek in čas za novorojenčka. Ko dojimo, v resnici ne počivamo, čeprav je včasih ta čas še najbolj podoben počitku. Včasih pa te k počitku enostavno prisili otrok, ki ti zaspi v naročju in bi se zbudil isto sekundo, kot bi ga odložil. In to je čas, da razmišljamo o tem, kaj vse je še za postoriti … Ko postaneš mama, naenkrat postaneš super ženska. Ker kar naenkrat znaš in zmoreš vse.
